Techka in njen (prosti) čas

Jutranje presenečenje na pustni torek

2012-02-22T20:21:00.003+01:00

Ne, niso me presenetile maškare, pač pa najboljša prijateljica K.

Z Razbojnikom sva ravno pila jutranje napitke, ko je zazvonil mobitel. Takoj sem imela slabo vest, ker tokrat sem bila pa res že jaz na vrsti, da se kaj javim in povabim na kako pijačo oz. na najino druženje. In fora je bila, da sem že od četrtka mislila, da moram poklicati ali pa vsaj napisati sms. Potem pa so napovedovali kar lep vikend, pa sem tudi vedela, da bo šla na lepše, v naravo, hribe in da se bova dobili 1x ta teden. Pa sem spet malo odlašala s klicem.

V glavnem, pogovor se je začel: "Ti bom raje jaz povedala, preden izveš od kje drugje." Pa sem prvič s cmokom v grlu požrla slino. "Ker očitno nisi gledala včeraj zvečer dnevnika na 24 ur." Še en velik cmok. Potem mi je povedala, da sta v nedeljo šla s fantom v hribe in pri sestopu sta nekaj zalutala in ob 21:30 poklicala gorsko reševalno službo na pomoč. HALO?! Vse kocine so mi šle pokonci...

Ti so se hitro odzvali, vendar zaradi plazovitega območja in slabih razmer (še pomnite, v nedeljo nam je spet nasulo nekaj snega) niso mogli takoj do njiju. Tako sta si potem v snegu naredila zasilni bivak - hude luknje, v kateri bi normalno prenočila na kolikor toliko toplem, si nista mogla skopati, ker ni bilo dovolj snega, čeprav drugače znata tudi to... Lani, ko nas je narava obdarila z obilico snega, sta za novo leto šla v hribe, si izkopala bivak, prenočila in se zjutraj odpravila v dolino. No, zjutraj sem po mms-u skupaj z lepim voščilom prejela še njun jutranji pogled in verjamem, da sta se imela super:

ZAME sta oba izkušena alpinista, čeprav sta dejansko alpinista pripravnika. Ko sta skupaj z GRS sestopila, so jih pričakali novinarji, zato sta se tudi znašla na TV-ju. :-) So v prispevku povedali, da imata oba plezalne izkušnje in da ju je poleg primerne opreme tudi to rešilo.

V glavnem, noč sta potem prebedela, kadar ju je zeblo sta hodila sem ter tja, sicer pa počakala do jutra, ko so do njiju prišli gorski reševalci in so potem skupaj sestopili. Poškodovana nista bila, malce premražena, ampak sta živa in zdrava.

Danes sva se dobili na pijači, tako da sem izvedela podrobnosti, ampak bistvo sem že napisala zgoraj. Glavno je, da je konec dober.

Flancati in jutranji krof

2012-02-21T21:55:00.002+01:00

V soboto sem se lotila izdelave flancatov...

Taki so bli še vroči, potem smo jih posuli še s sladkorjem in kar hitro jih je zmanjkalo.

Danes pa je najbolj poslušani slovenski radio razdeljeval krofe... Verjetno veste, kajne?

In ravno danes sem šla od doma proti službi 10 minut kasneje kot grem ponavadi. Ko sem prišla do križišča, kjer so v Šk. Loki delili krofe, je ena deklica že kakim 6-im avtomobilom pred mano z rokami kazala, da je krofov zmanjkalo, ob strani pa so samo prekladali še prazne škatle.

Če bi bila par minut prej na tistem križišču, bi ga gotovo dobila. Ah, pa kdaj drugič.

No, daj smo jih potem tudi v službi imeli, tako da sem dobila en pustni krof, ki sem ga z užitkom pojedla! :-)

In koliko krofov ste danes pojedli vi?

Nemščina test

2012-02-17T14:10:00.000+01:00

Se nisem še nič pohvalila in zdaj je čas, da se.

Nemški test sem pisala 89%.

Jeeeee, razturam slovnico. Sam, kaj ko mi gre govorno toliko bolj slabo.

Hm, grem zdejle gledat nemške programe, da se me kaj prime. :-)

Lep vikend želim.

Ledno plezanje v Todražu

2012-02-12T16:29:00.000+01:00

Zjutraj, malo pred deveto uro, se Razbojnik odpravi od doma... S prijatelji jamarji je šel v Todraž, kjer je drug jamarski klub pripravil ledno pleaznje. Zadnjih nekaj let namreč zamerznejo steno, da potem lahko pikajo po steni. Ker sem vedela, da imajo fantje za bregom več-urni dogodek, me stanje na mrazu ni nič zanimalo in sem se odločila, da bom ostala doma.

Ampak, okoli 10h me že kliče Razbojnik: "Pozabil sem spominsko kartico za fotoaparat. Mi prosim prineseš eno?" Hm, potem, ko sem izvedela kje to sploh je, sem se zahajala jeklenega konjička in se odpravila v Todraž. Da bi kar direktno našla seveda ni bilo pričakovati, ampak v dobi mobilnih telefonov se tudi take zaplete hitro reši.

No, potem pa stopim pred steno, kjer so nekateri že pridno plezali:

Pogledam kako plezajo Razbojnik in oba jamarja našega društva:

Še malo pofotkam:

In se na pol zmrznjena odpravim nazaj proti toplemu domu.

No, zdaj vsaj vem kje je Todraž in stena za ledno plezanje, sama pa bom poskusila s tem verjetno naslednje leto.

Čipke

2012-02-11T14:13:00.001+01:00

Moja stara mama rada kleklja. In kot vse starejše ženice, katere znajo klekljat, zna tudi ona to miže. Pravi, da jo to sprošča, da v tem uživa. Jaz pa že dolgo zbiram pogum, da bi se lotila učenja... Ampak zaenkrat to še ni v prvem planu.

Včeraj sva šla na obisk k mojim starim staršem, da sva prevzela krompir (ja, stari starši so tudi na pol kmetje, z veliko pridelka vsako leto) in potem sva prosila še za kakšno čipko, da si bova malce okrasila mizo v dnevni sobi. In tako sva si izbrala 2 sovici in 1 nageljček:

Doma sva to pridno spravila pod steklo na mizici v dnevni sobi:

Ko bo mama utegnila, nama bo naredila še en nageljček, ter tri male metuljčke. Potem bosta nageljčka šla vsak v svoj kot, trije metuljčki pa bodo poplesavali na sredi mize. Če pa najdeva kakšen drug vzorec, katerega bi rada, se bomo pa kasneje zmenili. Mama je tako mnenja, da bi lahko imela več izdelkov, da jih bova lahko malo menjala, ko se bova kakšnih naveličala. :-)

Jedilni servis

2012-02-06T20:39:00.000+01:00

Ko sva se z Razbojnikom skupaj preselila, sva kaj hitro potrebovala tudi krožnike. Pa sla šla v eno od trgovin, kjer prodajajo tudi te zadeve, pa začela izbirat. Po nekaj dolgih minutah sva bila sklepčna: tele bova kupila. Pa sva jih prinesla domov, oprala in začela uporabljati.

En dan opazim, da en krožnik je pa že počen. :-(

Dam predlog, da bi mogoče kupila še en enak jedilni servis, ravno zato, da bi imela set 12-ih - za primer če se kak razbije (ker da bi naenkrat gostila 12 ljudi je bolj malo verjetno). Razbojnik ni bil ravno takoj za, se je pa strinjal.

Po novem letu pa sva prejela vrednostni bon od te iste trgovine - češ, ker sva pridno zapravljala v zadnjih 4-ih mesecih (kar je res, saj sva marsikatero stvar med obnavljanjem stanovanja kupila ravno v tej trgovini), si pa lahko pri njih še kaj privoščiva. Bon je bil v vrednosti ravno takega jedilnega servisa in še kake malenkosti. Tokrat pa se je takoj strinjal tudi Razbojnik, da zdaj pa greva po nove krožnike.

Pa sva šla. Tokrat je bila izbira hitrejša, saj sva točno vedela kaj želiva. Doma pa podoben postopek: pomivanje in uporaba.

Vse lepo in prav, ko me v soboto vpraša Razbojnik: kje pa je še en globok krožnik - ker je ravno pospravljal posodo (ja, vem, zelo je priden) in ugotovil, da imava le 11 globokih krožnikov. Pojma nisem imela. Na pol v šali mu odgovorim, da jih nisem štela, ko so jih zapakirali, tako, da lahko že od takrat kakšen manjka, lahko pa da je tudi še v škatli, ki se nama je valjala po stanovanju od kar sva jo izpraznila. Nisva se kaj zelo ubadala s tem...

Potem pa sva odhajala od doma, pa sva se odločila, da sproti odneseva še smeti v kontejnerje. Zdaj veste v katero smer pes moli taco, ne?! :-) Ker pridno ločujeva, sva se odločila, da Razbojnik odnese "navadne" smeti, sama bom poskrbela za papir. Pridem pred kontejner in želim vreči celo škatlo naenkrat vanj, pa je bila lina premajhna, tako da sem škatlo dala na tla in iz nje začela vleči ostali papir, ki se nama je tačas nabral v omenjeni škatli. In potem ga kar naekrat zagledam v škatli - krožnik, seveda.

Sama sebi sem se začela smejat. Pridem do Razbojnika in mu razložim vso zgodbo, pa me je najprej malo čudno pogledal, potem se je pa tudi on začel smejati.

In potem sem tuhtala, kakšno srečo sem imela, da ni šla cela škatla v tisto lino.

Še danes, ko pomislim na to zgodbo, se mi smeje: ha ha ha ha...

Sneg

2012-02-04T09:18:00.002+01:00

Končno smo se tudi na Gorenjskem zbudili v zasneženo jutro.

Takole jutro me je počakalo danes. Jupi, končno sneg! In potem, ko sem to idilo takoj želela deliti z vami, ugotovim, da moj fotoaparat pa še ni preseljen. Eh, saj imam še mobitel!

Pa ugotavljam dalje, da bo potrebno avtomobile očistit, pa malo pokidat, midva pa sploh nimava lopat. Eh, bova o tem razmišljala kasneje, ko se bo v tako prelepo jutro zbudil tudi Razbojnik.

In koliko ga je nasulo v vaših koncih?

Nemščina

2012-02-02T20:56:00.000+01:00

Eh, pa take obljube, kajne?! Rečem, da bom bolj redno pisala, pa potem ni nič z mano. :-( Ah ja...

Verjamem, da me razumete... :-)

Danes se učim. Nemščino. V ponedeljek smo zadnjič imeli 6. stopnjo in jutri je izpit. Sem si 2 uri nazaj rekla, da bom samo pokukala v zapiske, zdaj pa že zwei Stunden študiram. Čist sem not padla. Verjetno bi bilo bolje, če bi bolj sproti tako srkala znanje, pa se mi ga v tej stopnji ni dalo. Ja, prejšnje stopnje sem bila bolj pridna. In če sem povsem iskrena, sem kar vesela, da se ta stopnja zaključuje, ker se mi je vse skupaj zdelo že malce prenaporno in bi zdaj rada imela kako leto mir. Potem bom pa še videla.

Bom pa ta čas skušala doma pridobivat nemško znanje: slovnica mi kar gre, razumem (govorno in pisno) tudi še kar, vsekakor sem pa slaba v govorjenju. To bi bilo treba malo nadoknadit, pa ne vem kako. Gledala bom tv, pa brala bom kaj, potem pa upam, da bom tudi kaj iz sebe spravila. :-)

Jutri pa prosim držite pesti...

Selitev

2012-01-12T20:06:00.002+01:00

27.12.2011 sva se preselila. Za silo je bilo vse počiščeno in potem je Razbojnik določil: "v torek se pa seliva". Hm, jaz sem še delala, zato mi v bistvu ni bilo ravno do tega... pa še ogrevanje ni bilo povsem urejeno. Ko sva želela npr. pod tuš, sva najprej morala "zakuriti" (povečati ogrevanje v stanovanju), da se je zagnala peč, da sva potem sploh imela toplo vodo. In takoj ko sva bila stuširana, sva zopet zmanjševala ogrevanje, da nisva zastonj tratila plina, saj je bilo sicer v stanovanju dovolj toplo.

Sama sem 27. in 28.12. še delala, ampak če je Razbojnik določil, da se je treba preselit, se je pač bilo treba... :-) In prav nič mi ni žal. Prva stvar, ki sva jo poleg najnujnejših oblek potrebovala (kuhinja, wc in kopalnica so bile namreč že urejene), je bila postelja. Razbojnik je vse organiziral, skupaj s prijateljem sta v enem popoldnevu pretovorila večje stvari... Ampak ne ne, prvo noč sva spala še na tleh. Prav tako kot prvo noč, ko sva kupila stanovanje sploh kupila. Takrat sva v bistvu kampirala. No, tokrat pa sva prvo noč prespala sicer na jogiju, le ta pa je bil na tleh. Ker se je med transportom polomila noga postelje. Aha ja, ampak je že naslednji dan bilo vse urejeno, le jaz sem bila v sredo na šihtu vsa polomljena. :-)

O tem, da sta naju obe mamici dobesedno zasuli z vsemi rečmi, ki jih bova potrebovala, raje sploh ne bi razlagala. Saj verjetno veste, kako je s tem. Nekaj dni sva samo nosila velike vreče v najin nov dom. Skoraj vse sva pretovorila, razen oblek. Slednjih še nisva mogla, ker še nimava omar... No, ampak ta teden sva tudi omare naročila, ki naj bi jih pripeljali že naslednji teden. Juhu! Zdaj imava oblačila namreč kar po kovčkih in torbah, ter sem ter tja šibava še domov, še po kakšno stvar. :-)

Potem sva pa imela že prve obiske in pa seveda, novoletno žurko... Po eni strani nič tako zelo posebnega, po drugi strani pa zelo zelo poseben nov' let', saj sva ga prvič preživela na svoje. Prišlo je nekaj prijateljev (2 para), najprej smo se najedli (z Razbojnikom sva pripravila mehiško večerjo, vsi narezki za kasneje in vse slaščice pa so ostale, ker smo se nažrli že mehiške hrane), potem smo igrali vse možne družabne igre, si voščili novo leto, pogledali ognjemete, spet igrali družabne igre...

No, toliko zaenkrat.

Moram še na ostale bloge pokukat, zdaj ko imava končno interneeet...!!!! :-)

Pozdrav v novem letu

2012-01-09T14:18:00.002+01:00

Po dolgem času se zopet oglašam s kratko objavo.

Malce pozno, ampak saj pravijo bolje pozno kot nikoli, vam vsem skupaj želim vse lepo v letu, ki je pred nami.

Zakaj se ne javljam?

Končno sva se preselila. To nama je vzelo nekaj časa, ampak je bila vsaka minuta vredna. :-) Vse še ni tip top urejeno, ampak za živeti je pa že. Poleg cedila, pa ribežna, pa še kakšne take stvari, nama manjkata tudi internet in televizija. No, to nama pridejo montirat v četrtek. Potem pa bo tu tudi kakšna slika stanovanja in pa upam da tudi bolj redno oglašanje. :-)

Še 1x, uživajte vsi skupaj in se imejte skrajno lepo...

Midva (vsaj jaz) neskončno uživava. ;-)

Sejem želja

2011-12-12T17:31:00.000+01:00

Luštna...

Delial - Sejem želja

Sej bi rekla da je tud stara, pa se bojim, da bi s tem koga užalila. :-)

Prehlad

2011-11-24T14:27:00.000+01:00

Uf, spet je minil že skoraj cel mesec od moje zadnje objave. Grozna sem, saj vem. Ne bom pisala vzrokov zakaj se nisem nič javila, ker so taki kot vedno: pomanjkanje časa oz. si časa za blog ne vzamem. Saj veste kako gre: vse se da, če se hoče.

Skratka, zdaj, ko me je bolezen (beri: prehlad) določila, da moram počivati, pa pač doma počivam, skrbim, da bi bilo moje počutje kmalu spet boljše - da bi nehalo teči iz nosu, da bi se grlo kmalu spet spravilo v red, da bi vročina odšla. Počivala sem včeraj, pa danes, jutri tudi nameravam, prav tako mislim preživeti miren, sproščujoč vikend.

Prejšnji vikend me je Razbojnik odpeljal v hribe, kjer naju je grel sonček, kar priporočam tudi vam! Veste kako lepo je gledati meglo pod seboj, ter hkrati uživati na sončku, ki lepo greje in daje energijo.

Oh ja, grem spet nazaj počivat.

Krvodajalska akcija

2011-11-03T22:30:00.000+01:00

Leta 2007 sem prvič želela sodelovati na krvodajalski akciji. Saj poznate postopek, kajne: vpis, izpolnitev vprašalnika, preverjanje krvne skupine in "kakovosti" krvi, merjenje pritiska in pulza, nato pa sta dve možnosti - ali direktno v vrsto na odvzem krvi, ali pa pred tem še pogovor z zdravnikom.

Torej, leta 2007 sem prišla do zdravnika. In potem sva se z go. dohtarco skupaj odločili, da je za prvič verjetno to kar dovolj, saj je bil moj pulz (ki je že po naravi precej visok) takrat res visok.

Popravni izpit sem opravljala danes. Z Razbojnikom (ki pridno daruje kri na skoraj vsaki krvodajalski akciji, ki je organizirana v našem kraju - jap, res je priden in si zasluži vse pohvale) sva se odpravila tja sredi dopolneva. In zopet je šlo po postopku, kot sem ga opisala že zgoraj. No, meni se je zapletati začelo pri merjenju pritiska in pulza. Dam roko v tisto mašino, meri in meri in... nič ne izmeri. Pa so mi morali izmeriti še 1x. Pritisk: 118/80, pulz: 120.

-To pa nekaj ne bo v redu. Tale pulz ni normalen.

-Ne, ne, bo kar držalo. Že nasplošno je bolj visok, zdaj, ko me je strah, je pa še narasel.

Pa sem na tist papir, ki ga skozi vse faze nosiš s seboj dobila štampiljko: "Posvet z zdravnikom".

Razbojnik je medtem že sedel v vrsti za odvzem, sama pa sem morala še do zdravnika. Seveda je tudi ta, ob pogledu na pulz, kar malo obnemel, potem pa sva se strinjala, da je verjetno res najbolje, da tudi danes ne dam krvi, da ne bo kakšnih nepotrebnih zapletov pri odvzemu.

Hja, pa sem zopet zaključila pri dohtarju. Pa kaj naj, če me je pa strah. Ampak, bi pa rada enkrat darovala kri - zato, da bi videla, kako to sploh je. Tako da, mogoče se zopet okorajžim čez nekaj let...

In kot pravijo: v tretje gre rado!

Stanovanje...

2011-10-26T20:47:00.000+02:00

...se počasi sestavlja nazaj.

Stene so prekiratane in pobrušene, zdaj sledi premaz z emulzijo in pa beljenje.

Potem pride majster, ki bo pobrusil in polakiral parket.

Sledilo bo ponovno beljenje. Le da bo takrat v barvah. :-)

Potem enkrat bodo prišli zmontirat še notranja in vhodna vrata.

In nato se bova lahko že selila.

JUPI! :-)

Se pravi, še kak mesec (upam, da ne več).

Slikice nastajajočega stanovanja bodo še sledile....

Lep pozdrav vsem!!!

Čas

2011-10-16T16:28:00.000+02:00

Nimam časa.

Iz službe hitim domov na kosilo, ko hrana zdrsi ravno po grlu, že šibam dalje - v stanovanje.

In tako res nimam časa za nove objave na blogu.

Upam, da mi bo uspelo vse nadoknaditi, ko bova preseljena; kar upava, da se bo zgodilo še pred novim letom. :-)

Uživajte in se imejte skrajno lepo!

Car praznuje

2011-10-04T19:35:00.000+02:00

Ta teden ima Car rojstni dan. Ja, malo bolj okrogle letnice je treba dobro proslaviti, zato namesto rojstni dan praznuje kar rojstni teden. :-) Začeli smo že v nedeljo, ko nas je odpeljal na kosilo.

Vsak si je izbral jed po želji. Enkrat sem v tej gostilni že izbrala havajski zrezek (puranji zrezek z ananansom), in tudi tokrat sem izbrala kar zanimivo jed: piščančji file v rahlo pikantni čokoladni omaki. In poleg tega da je bilo noro dobro, je še izgledalo super:

Sem se komaj zadržala, da nisem vsega pojedla, preden sem slikala.

In kakšno je pravzaprav bilo? Ja, dobesedno zrezek v rahlo pikantni čokoladni omaki. :-) Se moram še doma naučiti pripravljati tako jed, ker mi je bila res zelo všeč.

Za sladico pa sem si privoščila rolado s sladoledno filo, nekaj smetane in toplimi gozdnimi sadeži. Prav tako res okusno!

Car, najlepša hvala za to izvrstno kosilo in še na mnoga, zdrava leta!!!

Sveže pleskano

2011-10-03T22:27:00.000+02:00

Evo, najina ograja.

Je lepe barve, kajne? :-)

Prehlad in dela v stanovanju

2011-09-26T18:29:00.000+02:00

V četrtek me je začel loviti - prehlad namreč. Pa sem bila vsa čudna v četrtek, pa petek, čez vikend sem bila super (in sem se sama sebi čudila, kako hitro sem jo odnesla tokrat), danes zjutraj sem pa ugotovila, da se mi je vse skupaj preselilo v prsni koš. No ja, vsaj vikend je bil lep. :-)

Dela v stanovanju se nadaljujejo.

V soboto smo lupili strop... Takole zmešnjavo smo naredili:

Ja, bolj zanič je narejeno, pa se je Razbojnik odločil, da če že štimamo, je najbolje, da vse takoj popraviva. In res je najbolje zdaj, ko je stanovanje še nekoliko bolj prazno.

Zdaj ko je strop (in v eni sobi tudi stene) oluščen, bo g. majster vse skupaj pokital in prebrusil, potem pa spet beljenje oz. barvanje - omislila si bova nekoliko bolj pisano stanovanje (če se bova le zedinila pri izbiri barv). :-)

Balkonska ograja tudi še čaka, da jo nekdo pobarva... Zadjič sva barvala z grund barvo, in v prvem planu je bilo, da bo ograja siva. Ampak zdaj bo ograja najverjenteje druge barve, nekoliko bolj divje. Ko pobarvam (verjetno bo to šele v soboto), pokažem. :-)

Šibam na nemščino in vam želim lep teden!

Goofy als Don Quichotte

2011-09-20T16:42:00.001+02:00

Ekola, o tem stripu sem govorila v prejšnji objavi.

Upam, da besedišče ne bo pretežko, ko se ga bom enkrat lotila brat... :-)

Včeraj smo spet začeli s tečajem nemškega jezika. Uf, 6. stopnja že! :-) Mi bodo pa tam razložili, če mi kaj ne bo jasno.

Zaposlena

2011-09-14T16:39:00.001+02:00

Trenutno se nama z Razbojnikom dogaja. Sicer se nisem nič kaj zelo hvalila s tem, dokler ni prvi polčas končan, ampak... Ja, končno nama je uspelo kupiti stanovanje. JUPIIII!!!!

In kaj sem mislila, ko sem pisala prvi polčas: izbira stanovanja, rihtanje kredita na banki, pa podpisi raznih pogodb pri notarjih,... Papirologija v glavnem. No, ampak v petek sva dobila ključe najinega stanovanja in takoj prespala prvo noč kar tam. Armaflex in spalka, pa kar sredi dnevne sobe na tleh. :-) Aja, in ker spadava med moderne mlade, seveda prenosnik ni manjkal, tako da sva si tudi film lahko ogledala.

V soboto se je pa že začel drugi polčas (=obnova stanovanja). Štemanje kuhinje, trganje tapet s sten,... Stanovanje je pač potrebno obnove. Vsekakor upam, da bomo z renovacijo kmalu končali. Cilj je, da bi novo leto preživela že v najinem novem stanovanjcu.

V nedeljo sva prebrusila in z grund barvo pobarvala balkonsko ograjo.

Ponedeljek - na ogled so že prišli prvi majstri pa nekaj najinih prijateljev. Pa okno mi je uspelo vreči s tečajev - ja, eni znamo! :-) Pa malo sva zaščitila tla (parket).

Torek - skakanje do ponudnikov notranjih vrat. (Mat'r, kok so pa vrata draga!)

Sreda - še ne vem - verjetno nadaljevanje trganja tapet oz. odstranjevanja lepila, s katerim so bile zalepljene tapete. :-)

Da ob tem ne pozabim vseh prijateljev, ki naju zelo bodrijo pri vsem tem. Pravijo, da sva izbrala super lokacijo (ostajava v Škofji Loki) in da je stanovanje lepo. Še lepše bo pa, ko bo obnovljeno! ;-)

In poleg tega sem od kolegice iz Nemčije dobila še zabavnik Goofy als Don Quichotte v nemščini iz leta 1987, za katerega sem jo prosila že zelo dolgo nazaj in potem malce pozabila na vse skupaj, tako da je bila pošta res prijetno presenečenje. Slike ni, ker mi ga še ni uspelo pofotkat.

Na šihtu - določene osebe kradejo energijo; ampak zdaj sem se tudi že naučila, da ko me kdo vpraša kako sem, se moj odgovor glasi: "Hvala, super, pa še izboljšuje se!" :-) In še dobro da ob popoldnevih misli zaposlim s čim drugim, da mi ni treba misliti na šiht.

Zdaj pa šibam v najino stanovanje...

pa pa vsem do prihodnjič...

In zdaj veste s čim in kako zelo sem zaposlena, tako da ne pričakujte nove objave tako kmalu. :-)

Slap Kozjak in Javorca

2011-09-04T13:57:00.018+02:00

Že nekaj časa nazaj sva z Razbojnikom govorila o tem, da bi šla pogledat in poslikat slap Kozjak. Potem sem pogledala še, kaj je na tistem koncu še vredno obiskati (in sem imela kar nekaj težav, saj sva Posočje že kar predelala) in sva se odločila še za cerkvico Javorca, katero je Razbojnik kot otrok sicer že obiskal in je naredil tako dobro reklamo, da sem jo res želela videti še sama. :-)

In včeraj, ko sva se zbudila, je Razbojnik podal odličen predlog: "Kaj pa, če bi danes šla do Kozjaka in na tisti konec?" Bila sem takoj za in okoli 12h (ja, mudilo se nama res ni), sva se peljala proti Posočju.

Najprej sva se odločila, da si bova ogledala slap Kozjak.

Avto sva pustila na parkirišču, ter se nato sprehodila do slapu. Pot nekaj časa poteka ob Soči in tako ujela še dve skupini kajakašev, ki so pluli po tej naši lepotici.

Bolj ko sva bila blizu, hladneje in prijetneje je bilo.

Kmalu sva ga zagledala. Sledilo je kar nekajminutno fotografiranje.

Ko sva imela oba dovolj fotografij, sva se odpravila nazaj proti avtu, k slapu pa so se kar naenkrat usule množice. Vesela sva bila, da takrat, ko sva bila tam midva, skorajda ni bilo nobenega drugega več, tako da sva v miru in brez motečih elementov fotografirala slap.

Naslednja točka: Kolovrat = italijanska tretja obrambna črta.

Ker je bil včeraj res lep dan (beri: bilo je vroče!), sva se še predno sva se odpeljala, odločila, da če bo prevroče, potem muzeja na prostem niti ne bova ogledovala, saj je predviden čas ogleda 1h. In ko sva prispela na izhodiščno točko, kjer naj bi bile informacijske table, le teh ni bilo, tako da pravzaprav nisva vedela, kaj naj bi na tej poti sploh videla, kot rečeno je bilo vroče, in hitro sva bila sklepčna, da si bova to mogoče ogledala kdaj drugič. :-) Se je pa razprostiral kar lep razgled:

Pa sva se odpravila dalje. Proti Javorci.

V Tolminu je vse skupaj zelo slabo označeno, ampak s pomočjo plonk ceglca, ki sva ga imela s seboj, sva le našla cesto, ki pelje do Javorce. Dolga, ozka, mestoma prepadna cesta, naju je pripeljala do planine Polog, kjer pustimo avtomobil in se naprej odpravimo peš. 20 min piše na tablah, prav tako je pisalo, da je v septembru odprta le do 17h; ko sva midva parkirala, je bila ura že 16:20. Uf, pohiteti bo treba in sva se zagnala v kar strm breg. Sopihava in sopihava in prisopihava do cerkvice v slabih 12 minutah.

Tempo sva imela res hiter, ker nisva želela zamuditi. In ko sva vstopila v prijetno hladno cerkvico, naju je oblilo. No ja, kaj pa nisva verjela tablam, da se tudi počasi pride v 20 min. :-)

Cerkev je zasnoval avstrijski arhitekt; na zunanji strani cerkev krasijo grbi dežel Avstroogrske, v notranjosti pa so v stranice zabojev za orožje vžagana imena vojakov, ki so padli po okoliških hribih med prvo svetovno vojno.

In nato je sledila še pot proti domu, kamor sva prispela v trdi temi in prijetno utrujena. Za nama pa je bil prekrasen dan.

Jutranja modrost

2011-09-04T10:41:00.001+02:00

Ob jutranjem napitku, preberem napis na sladkorju.

In nato tuhtam: "Hm, pa še kako res je!"

Opazujem tudi, kako počasi jesen res prihaja v naše loge...

Ampak ta teden je še ne bo! :-)

Še jutri...

2011-09-01T18:05:00.000+02:00

...potem pa en teden dopusta! JUPI!!!

No, dolgujem vam še slikico iz prejšnje objave. Tole je moje novo krilo, ki ga z veseljem nosim:

:-)

Lep vikend vam želim!

Novo krilo

2011-08-26T22:54:00.001+02:00

Prejšnji teden, ko sem jamrala skoraj nad celim svetom, sem potem prejela sms, da se mi glede na zapise na blogu očitno veliko stvari dogaja in dodano je bilo vprašanje, kdaj imam čas za pijačo. O ja, oseba, ki me je vabila, me vedno spravi v dobro voljo, takisto me je tudi tisti sms in ena, dva, tri, sva bili dogovorjeni za pijačo.

Sicer sva jo potem ta teden še nekaj prestavljali, najprej dan, potem ure, ampak sva se vendarle dobili in počvekali na eni pijači.

No, in zakaj ves ta uvod?! Po končani pijači sem jo poprosila, naj stopi z mano v bližnjo trgovino z blagom, da bi si pa mogoče kako krilo sešila. Da postanem spet boljše volje. Kar tako, v sekundi sem se odločila. In ja, K. je šla rade volje z menoj.

V trgovino sva vstopili 18:55, in kljub temu, da delajo samo do 19:00, so naju lepo sprejeli in potem je K. hitro izbrala blago, ki je tudi meni zelo všeč. Sama bi ga najverjetneje izbirala in izbirala, se sprehajala od enega konca polic do drugega in iskala najprimerjejše blago, ona pa je takoj opazila najlepšega - tako da je bila ta pomoč več kot dobrodošla - tako zame, kot za prodajalko. :-)

No, in danes sem se lotila šivanja... Krilce je sfiniširano do 3/4. Jutri zjutraj me čaka še nekaj malega za dodelat, pa bom imela novo krilo!

Pokažem ga v naslednjem zapisu. :-)

(če ne bom jutri vsega pokvarila)

Ribji piknik

2011-08-21T21:18:00.000+02:00

Najprej smo se kot ribice namočili v bazenu in nato, ko smo postali lačni, smo se posedli za mizo.

Začeli smo s ribjo juhico...

...in čeprav nisem ljubiteljica ribjih juh, je bila tale res odlična.

Potem s(m)o malce počivali - sama sem šla nabirat ameriške borovnice, ostali so ostali pred hišo. Ko sem nabrala celo posodo borovnic (še dobro da so napram gozdnim ogromne in je nabiranje šlo kar hitro), sem se jim zopet pridružila.

In na mizo smo dobili sladico... Sestavine so skrivnost, ki vam jo lahko izda le Polona, vem pa, da je vsebovala borovnice. :) In pa okrašena je bila z vejico sivke. Njamsi, bila je odlična.

Sledilo je krajše druženje brez hrane, vendar pa ko se je začelo večeriti so prišle na vrsto sardele, ki jih je Polona že prej dala v paco. Kakšno, morate vprašati njo. :)

Polonin mož Ivan pa jih je nato odlično spekel na žaru:

In ko smo vse pohrustali, sva se z Razbojnikom odpravila domov.

Polona in Ivan, hvala za super piknik. :)

Ljubljana v soboto dopoldan

2011-08-20T15:21:00.001+02:00

Ja, v četrtek sva se s Polono dogovorili, da greva v soboto zjutraj malce pogledat, kaj je v Ljubljani novega.

Pa sva šli... Parkirali sva v Tivoliju, potem pa peš do tržnice, saj je Polona želela nakupiti nekaj stvari, jaz pa sem ji le bolj delala družbo (in s sabo sem vzela fotoaparat).

Tako da - nekaj utrinkov sobotnega dopoldnega v Ljubljani:

...ko sva se v izredno toplemu dnevu sprehajali in čvekali...

...v senčki popili hladno pijačo (sosednjo mizo pa je čuval tale prisrčen kužek)...

...opazovali utrip tržnice...

...in ribarnice, kjer je Polona kupila kar nekaj rib in zdaj pripopam še kakšno fotko potem pa šibam k njej na ribji piknik. :-)

Ko sva se vračali sva ugotovili, da so v Jakopičevem sprehajališču zopet postavljene fotke... ampak te si bom/va ogledali kdaj drugič.

Slabe volje

2011-08-18T18:49:00.002+02:00

...zaradi šihta.

Če človek dela dobro in se s sodelavci razume, to ni všeč delodajalcu. Vsaj v mojem primeru.

Ali pa res mislijo, da sem Superwoman - čeprav nisem.

In so me prestavili na drugo delovno mesto. Kar tako, z danes na jutri.

O tem, da bi mene kdo vprašal, kaj si želim ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem sama povedala vsaj česa ne želim, je bilo kot bob v steno.

Brez veze!

In potem mislijo, da bom še vedno pridna, marljiva, vedno nasmejana in dobre volje. Pa pričakujejo, da bom imela vsak dan vsaj nekaj nadur. Jok brate, odpade! Kar daš, to dobiš. Oz., da se bo stanje v katerega sem bila vržena, na delovnem mestu na katerega sem bila premeščena, tako zelo izboljšalo, da bo kar naenkrat cel oddelek napredoval. In to samo zato, ker se se do sedaj izkazala in vidijo kako sem pridna in nezmotljiva in da mi lahko zaupajo. A bejžte, no.

Nisem ne Hulk, ne Batman, ne katerikoli drugi super junak, in za češnjico na tortici, tudi volje nimam. Ker so tako grdo tole vse skupaj speljali.

Ko sem omenila pa plačo, pa ni noben več bil glasen, samo nekaj so momljali, da mogoče z novim letom.

Res več ne vem, če se splača v službi biti priden in marljiv, ker jih itak potem samo po nosu dobiš. Tako kot jaz. :-(

Grmečica, nedelja, 14.08.2011

2011-08-16T20:55:00.002+02:00

V četrtek na jamarjih se je začelo govoriti o tem, da bi šli na canyoning oz. soteskanje po Grmečici. Sama nisem še nikoli poizkusila česa podobnega, ampak je Razbojnik glasno v sekundi oba prijavil. Je rekel, da bova vsaj kombinezone lahko oprala brezplačno. Prava Gorenjca, a?! :-) Kaj 'čmo, bom pa šla še jaz.

V bistvu imamo v našem društvu tudi člane Jamarske reševalne službe (JRS) in ker se je JRS na državni ravni dogovorila z Gorsko reševalno službo (GRS), da iz kanjonov rešujejo JRS, od kanjona dalje pa GRS, je bila želja naših članov, ki so hkrati tudi člani JRS, da bi preverili, kje to sploh je in za kak teren pravzaprav gre in po glasni omembi na sestanku, se nas je hitro prijavilo še 5 navadnih jamarjev.

Tako smo v nedeljo ob 7:30 že čakali na dogovorjenem mestu od tam naprej pa smo se skupaj z enim kombijem in enim avtom odpeljali proti Nomenju, kjer smo pustili avto in se vsi skupaj nabasali v kombi. Potem pa proti Nemškem Rovtu, kjer smo začeli z iskanjem izhodišča. Pa iščemo in iščemo, vprašamo domačina, ki ni najbolje vedel, kje naj bi to bilo, pa kličemo sojamarja, ki je tud že soteskal, pa se iz njegovih napotkov tudi ne znajdemo najbolje, nato pa se zapeljemo pred neko hišo in nam gospodar le pove točno kje naj pustimo kombi in kam naj se usmerimo potem.

Potem je šlo kot po loju. Preoblačenje v neoprenske obleke, pa čez še naše jamarske kombinezone (za zaščito neoprenov) in tako oblečenim nam je postajalo vedno bolj vroče. Kmalu se nam je že kar mudilo proti vodi. Ko prispemo do vode se nekateri takoj vržejo v najmanjšo lužico, da so se shladili. No, sama se tam še nisem namočila...

Hodimo po rečici, po zelo spolzkih skalah in pridemo do prvega tolmunčka. Jah, nič, tu bo pa treba skočit in se zmočit. No ja, predsednik društva in Razbojnik pred mano korajžno že skočita, nič, na vrsti sem, pa se odrinem še sama in preživim. Jupi! Voda je napolnila neopren in čez nekaj trenutkov se mrzla voda že segreva in postaja toplo po vsem telesu, edino noge so malce hladne, saj neoprenskih nogavičk nisem imela, ampak sem pač toliko bolj migala, pa nisem imela hujših problemov s hladom.

In tako smo šli navzdol po toku. Iz povsem plitve vode smo prihajali v kanjon, kar je pomenilo vedno bolj globoko vodo in pa ožjo strugo.

Pretakanje iz tolmunčkov v tolmunčke, sem ter tja prečenje kakega tolmuna tudi po podrtem drevesu, kakšen višji slap pa smo premagali s pomočjo vrvi. No, kjer smo nekateri izbrali vrv, so drugi vseeno raje skočili.

Potem pa pririnemo do suhega dela (voda je čudežno poniknila), ampak čez nekaj metrov se zopet zasliši bobnenje. Levo opazijo odcep, vrvno ograjo... Verjetno le od tu vodijo turiste, s(m)o predvidevali. Dve dekleti, povsem premraženi, s pomodrelimi ustnicami, se odločita, da imata dovolj. Pridružil se jima je še kavalir, da ne bosta sami iskali poti po suhem navzdol, tako da smo nadaljevali le še 4-je. In se zopet spustimo po deblu.

Torej, se spustim po deblu in čakam v tolmunu, kjer pogledujem levo in desno, kje je kako sidrišče, ko mi vsi trije fantje, s katerimi sem še bila v kanjonu objasnijo, da ni nobene rinke, kar pomeni, da je pač potrebno skočit. Cca 4 mestre višine, spodaj pa temno zelena voda. Uf, na vrsti naj bi bila druga. Pa gledam in gledam... in gledam... pa že skroaj skočim, pa naredim 2 koraka nazaj. Ne ne, to ni zame. Začnem pogledovati okrog, kje bi lahko tudi sama zapustila kanjon, pa takega mesta ne najdem. Nazaj po deblu ne bo šlo, bregovi so tudi prestrmi, ja nič, prav skočiti bo treba. Razbojnik se nato odloči, da mi bo pokazal, da je vse ok in je skočil pred mano. Joj, spet sem na vrsti. Jah, nič, pa dajmo. Skočim. Preživim. Pridem na površje. ~~Mrzla~~ Ledena voda me je tako objela, da sem komaj dihala. K sreči je bil (tako kot je obljubil) Razbojnik takoj ob meni, toliko, da se je moje telo navadilo spet na mraz in da sem lahko zopet normalno dihala. Juhuhu!!! Preživela. Ampak sem se tudi hitro odločila, da ta dan ne bom več skakala - po vseh podobnih zadevah se bom le še spustila po vrvi.

Preveč se mi ni bilo potrebno utrujati, saj je bilo od te točke dalje povsod pripravljeno spuščanje po vrvi. Vedno bolj je bučalo, in vedno bolj sem že bila utrujena in še bolj sem si iz minute v minuto želela, da bi bilo vsega čimprej konec.

Spremljevalec deklet nad sotesko že sporoča, da sta samo še dva slapova... Kako sem bila vesela tega podatka.

In res, prec sem bila na dnu in kmalu tudi na soncu ob ostalih.

Potem pa še kratek sprehod do avtomobila, kjer nas je raztreslo na vse strani - pač smo po tleh razprostrli vse naše mokre neoprene in kombinezone.

Nato sta se dva odpeljala po kombi nazaj v Nemški Rovt. Potem sta še nekaj klicala, da sta vklopila alarm na kombiju in da se dere, tako da naj bomo prirpavljeni, da ko prideta, da gremo čimprej naprej...

Ko sta prišla nazaj do nas, alarm ni več tulil, tako da smo se v miru odpeljali nazaj proti domu oz. kosilu...

Prijetno utrujena sva prišla domov okoli 20 ure zvečer. Skočila sem le še pod tuš in nato spala do jutra. Pa še malo dlje. :-)

Tudi slike v tem zapisu so Razbojnikove. Že nekaj časa nazaj si je kupil Pelikan kovček za fotoaparat in v jamah mu je do sedaj dobro služil. Tudi tokrat se je izkazal. Naj povem, da me je pred enim slapom Razbojnik poprosil, naj poprimem kovček... Saj sem ga, samo sem ga potem tudi po nesreči spustila. In kovček je odneslo po slapu. Ampak, je bilo vse ok tako s kovčkom, kot tudi s fotoaparatom v njem. Še dobro. :-) Sama v vso tisto vodo svojega fotoaparata nisem želela vzeti s sabo. In če zdaj pomislim, je bolje tako - sploh, ker nimam tako dobrega kovčka kot Razbojnik.

In zdaj že tuhtam, v katero sotesko gremo naslednjič. :-)

No, pa še nekaj slikic. Težko sem izbrala med toliko dobrimi... (s povezavo na sliko se le-ta poveča).

Razbojnik, hvala za vse fotke. :-)

Zorbing, sobota, 13.08.2011

2011-08-15T19:21:00.015+02:00

Zgodba z zorbingom se začne že v marcu 2011. Rozika je Razbojniku za rojstni dan namreč podarila bon za zorbing. Bon je veljal za dve osebi, za dva spusta. Tudi sebi in kolegici je privoščila enega in hitro smo bili sklepčni, da bomo odšli skupaj. In tako smo se že dlje časa menili in končno določili datum, ki je ustrezal vsem.

V soboto smo tako že zgodaj nabirali kilometre proti Bohinjski Bistrici, tam smo zavili proti smučišču Kobla in...nato smo morali počakati organizatorje, ki so zamujali. Nič zato, smo se zabavali s podajanjem žoge/rakete, ki v zraku lepo rotira in žvižga.

In potem so se pripeljali organizatorji. Kako smo vedeli? Ja, na prikolici so imeli 2 veliki žogi. :-)

In tako smo šli malce višje v hrib, pokazali in oddali naše kupone, potem pa v zorb (to ogromno veliko žogo), kjer smo se privezali (na podplatih, kolenih in "nahrbntik") - najprej ena oseba, potem še druga - in potem po hribu navzdol.

Prvič. Na začetku nekaj krikov, potem pa le še smejanje. Oooo, noro!!! Samo, malce prekratko. Še dobro, da imam dve vožnji.

Drugič. Groza. Takoj na začetku so se mi odlepili trakovi na kolenih. Vedela sem, da vožnja ni dolga, ampak sem kar čakala, da bo čimprej konec. Vsekakor sem ravno tako preživela.

In potem sem ugotavljala, da to ni bilo nič posebnega, nič preveč adrenalinskega. Je za probat, da bi se pa večkrat s tem vozila, se mi pa ne zdi nič posebnega.

Slikice so Razbojnikove (ki ima vedno fotoaparat s seboj). Kakšno več si lahko pogledate tudi na njegovem blogu. :-)

Mangovo mleko

2011-08-12T15:54:00.000+02:00

Zadnjič naju je Rozika povabila na balkonski piknik. Ja, verjetno se čudite, ampak naj razložim: ona na balkonu vse speče v tisti "ponvi", ki so jo pred leti prodajali po TV. Saj veste, naj bi bila ponev za pečenje pice, ampak pri naši hiši smo ugotovili, da je primerna za kuhanje/pečenje veliko drugih stvari, za pice pa definitivno ne. Tako je spekla čevapčiče, pa ražnjiče, pa sir, pa zrezke, naredila je 2 solati, popekla krompirček... Na mizi je dobesedno zmanjkalo prostora za vse dobrote in vsi smo se več kot najedli. In potem je prinesla še doma narejene indijančke in pa puding z gozdnimi sadeži. Noro dobro vse skupaj! In vse smo tako hitro pospravili, da na slikanje tudi pomislila nisem. Bom drugič, saj ponovno obljublja piknik. :-)

No, in potem ko smo se najedli in nadebatirali in je ura postala pozna, sva se z Razbonikom odpravila proti domu. Tik preden sva stopila skozi vrata, skoči Rozika v sobo in ko pride nazaj, mi v roke potisne Mangovo mleko, o katerem sem slavospeve pisala že tukaj.

Kako ga je dobila sicer ne vem, vem pa, da me je zelo razveselila, da sem skoraj ostala brez besed. In podarila mi je "ta-veliko" dozo mleka - 1x več ga je, kot ga je bilo v poletnih paketih prejšnje leto. :-)

Tako je zdaj moja koža spet mehka in lepo dišeča.

Mmmmm, kako diši(m)...

Zopet malce šivanja

2011-08-02T19:37:00.001+02:00

Carica mi je kupila nove sukance in Professional Sewing Set.

Seveda sem bila nad darilom navdušena in takoj sem morala potestirat... :-)

Cerkev Sv. Uršule sredi Sorškega polja

2011-07-21T21:18:00.000+02:00

Že dlje časa me je čarobno privlačila cerkev, ki stoji sredi Sorškega polja. Tako sama samcata, sredi ničesar, pa vendar že dolgo stoji tam in kljubuje vetrovom in nevihtam. Predvsem, ko se voziš iz Kranja proti Škofji Loki, ob času sončnega zahoda, dobi tako lepo barvo. Prav čarobno. Včasih ob njej raste pšenica, in kadar je tako, je res prav za narisat na platno.

Ker s čopičem nisem ravno najboljša prijateljica, sem se odločila, da enkrat jo bom pa šla poslikat s fotoaparatom.

V nedeljo je Razbojnik šel na kolo, proti Blegošu, sama pa tudi ne bom posedala doma, sploh, ker je zunaj lepo vreme, pa sem se odločila, da jo mahnem proti omenjeni cerkvi. Ko sem v dnevni sobi povedala svoje namene, pa se je okorajžila še mami in skupaj sva odkolesarili proti tej cerkvici - kar po polju, med njivami. Vreme je bilo spremenljivo - oblačno, pa spet sončno, prijetno je pihalo, da nama na poti ni bilo vroče, skrbeli so me le oblaki, ki so bili enkrat povsem črni, drugič spet beli, puhasti, da mi ne bi pokvarili vseh slik.

Še dobro, da je Sorško polje tako ravno in se cerkev res od daleč vidi, tako da sva jo kar hitro našli. In potem je sledil fotošuting z vseh strani. Še oblaki so prijetno presenetili, ko sem prijela fotoaparat v roke. :-)

In danes sem po internetu brskala za imenom omenjene cerkvice in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, da gre za Cerkev Sv. Uršule.

Vikend ob morju

2011-07-11T16:55:00.000+02:00

Že dlje časa sva se z Razbojnikom odločala, da bi za en vikend skočila malo na morje, da preveriva, če je morje še mokro in slano. In ko so napovedovali še vročinski val ravno minuli konec tedna, sva se odločila, da ravno tega izkoristiva za krajše počitnice.

Tako sva v petek oba imela skrajšana delovna dneva in ob 12h sva že brzela proti obali.

Prideva do kampa, se sprehodiva po njem in pogledava, kje bi nama najbolj ustrezalo postaviti šotor; greva nazaj do recepcije, se prijaviva, potem pa en-dva-tri in šotor že stoji. Kmalu zatem pojeva kosilce, ki ga je, kot ponavadi na morju, pripravil Razbojnik. Če kdo še ne ve, me Razbojnik na kampiranjih vedno razvaja. Pravi, da če jaz kuham čez leto, se mi pa lahko oddolži med dopustom:."Tistih 10 dni bom pa že zdržal," pravi, jaz se pa pustim razvajati, saj poleg kuharije spada v ta koš tudi pomivanje posode. :-) Ja, saj vem, res sem srečka.

Čeprav pravijo, da se s polnim želodčkom ne sme v vodo, sva prekršila to pravilo in se zapodila v morje, ki naju je prijetno ohladilo. Morje je še vedno mokro in slano. :-)

V soboto sva na plaži opazila še kormorana... In nama je skorajda poziral.

Sicer pa sva se namakala in uživala do nedelje, ko sva se odpravila nazaj proti domu. In oba sva se strinjala, da je bil krasen vikend in ga je bilo lepo preživeti nekoliko drugače.

Kosmati vrh - drugič

2011-07-06T15:57:00.001+02:00

V ponedeljek sva spet stala na vrhu Kosmatega vrha, ampak fotografije nisem pa naredila nobene. Kajti, vreme nama jo je spet zagodlo! Pihalo je celo pot, ponekod bolj, drugje spet manj, na vrhu pa so se od Ratitovca vile še megl(ic)e, tako da z razgledom proti Triglavu spet ni bilo nič. In zaradi vetra sva jo prav hitro podurhala nazaj proti avtu.

V tretje gre rado!

Sončni zahod

2011-06-30T16:54:00.001+02:00

Že dlje časa je imel Razbojnik željo, da bi slikal sončni zahod s Kosmatega vrha in že dlje časa sva spremljala, kdaj dejansko sonce zaide, da bi bila na vrhu ob ravno pravem času, ko si se sonce skrilo za Triglav. Tako sva se včeraj pozno popoldan odpravila proti vrhu tega tisočaka.

Razbojnik je kot ponavadi bil nekoliko hitrejši, ampak nič zato, tudi jaz sem nekaj minut za njim prisopihala na vrh. In bila kar malce razočarana. Namreč, Triglav je bil v oblakih. :-( Vse ostalo je bilo lepo, Triglav pa v oblakih.

Malce sva posedela, oba naredila nekaj fotk, potem pa so se pripodile koze. Ohohoho, pa sem poslikala malo bolj kozice, če se je naš stari očak skrival za oblaki.

Sklep: naslednji teden ponoviva vajo in upava, da bo okoli Triglava lepše. :-)

Lunin mrk, 15.06.2011

2011-06-19T17:38:00.002+02:00

Ja, tudi midva z Razbojnikom sva si ga šla ogledat.

Moram priznati, da sem bila kar malce razočarana nad mrkom. Ko sem ga gledala enkrat v srednji šoli, je bila luna res ogromna in svetla, ter se je res lepo videlo, kako jo zemeljska senca počasi prekriva. Tokrat pa je bilo vse skupaj precej temno, nobenih jasnih linij,... No, ampak saj lunini mrki so kar pogosti, tako da ne bo potrebno več let čakati na naslednjega (kot je ptorebno na sončevega). :-)

Nemčija - zadnjič

2011-06-16T19:44:00.002+02:00

Ker me zelo spet vleče malce naokoli in ker obljuba dela dolg in ker se spodobi, da res dokončam opis dogajanja po Nemčiji, bom danes opisala še zadnji dan ter pot proti domu.

V petek smo se po zajtrku vodič, Razbojnik in moja malenkost odpravili do Bad Dürckheim-a, kjer smo se peljali mimo domnevno največjega soda na svetu (danes je v njem gostilna), do rimske naselbine iz 4. st. našega štetja (v kateri so pridelovali vino).

Po ogledu ostankov smo se odpeljali proti Speyer-ju, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi člani družine, na poti pa smo si ogledali v mestecu katerega-ime-sem pozabila še hišo, ki je bila zgrajena leta 1559.

Privoščili smo si še sladoled, kavice,..., nato pa smo res odbrzeli proti Speyer-ju.

Speyer se, kot ostala nemška mest(ec)a, lahko pohvali z ljubkostjo in prijetnostjo, pa tudi z ogromno katedralo:

Notranjost katedrale je izredno svetla, kar me je presenetilo, saj so ponavadi vse tako zelo temačne. Katakomb si nismo šli ogledat, smo si raje ogledali mesto:

Privoščili smo si še ogromne ledene kave in sladolede, v antikvariatu sem si klupila še mikijev zabavnik v nemščini, nato pa smo odšli nazaj proti Haifeldu. Na poti smo se ustavili še v trgovini, kjer smo kupili testo za pico, pa ostale dodatke, tako da smo si doma pripravili še odlično večerjo. :-)

Potem pa je prišla sobota in čas slovesa. Kar hodili smo okrog avtomobila, pa sem ter tja, pa... Oh, po dolgem postopanju smo se le poslovili in sva se odpeljala proti Sloveniji. Plan je bil še, da si v okolici Münchna ogledava še koncentracijsko taborišče Dachau, amapak sva na avtocesti padla v večurno kolono, tako da sva bila za Dachau prepozna in sva šibnila kar mimo in se odpeljala naprej proti Avstriji. Sem ter tja sva naredila kak postanek, da sva malo stegnila noge, se malo nadihala svežega zraka,...

Tik pred karavanškim tunelom so naju ustavili pa še policisti. Na tem delu poti sem vozila jaz, sicer je večji del vozil Razbojnik. Kontrola prometa. Najprej je preveril, če govorim nemško. Ja, ein bisschen. Pa je bilo potrebno pokazati vozniško in prometno, preveril je če imava vinjeto, potem pa sva se lahko opeljala dalje. In tako sva v poznih večernih urah prispela domov...

...in zdaj lahko začnem planirati naslednji izlet. :-)

Zadnje čase

2011-06-13T17:16:00.000+02:00

se tu oglašam zelo poredko. Kriza. Še dopusta v Nemčiji, od katerega je minilo že več kot mesec dni, nisem povsem opisala.

Razmišljam pa že o novem dopustu... Oooo, jaz bi kar kam šla!

Obljubljam, da bom popotavnje po Nemčiji do konca spisala še preden odrinem proti novi destinaciji. :-)

Lep teden vam želim!

Predavanje g. Romiha

2011-06-03T17:41:00.001+02:00

Prejšnjo sredo sem skočila na predavanje g. Romiha (ja, Boštjana, tistega, z radia in televizije :-) ), in sicer je predaval o pravilnem javnem nastopanju.

Če boste imeli kdaj možnost udeležiti se takšnega predavanja, ga toplo priporočam, saj je v uri in pol na res hudomušen način predstavil kako je potrebno javno nastopati in česa se izogibati med govorjenjem pred publiko.

Da bom postala res dober govorec mi manjka še nekaj let prakse, ampak.... vaja dela mojstra! :-)

Teufelstisch in skok v Francijo

2011-05-30T18:34:00.003+02:00

Že dolgo se nisem oglasila, tako da so me že priajtelji opomnili, da je čas za nadaljevanje opisa dopusta po Nemčiji. Pa gremo dalje: dan 3.

Končno smo se odpeljali do Teufelstisch - do magičnoe skale, na katero si želi splezati skorajda vsak. Ker se s plezanjem (še) ne ukvarjam, tega namena nisem imela, pa vendar so me pod skalo zasrbeli prsti. Če bi imeli s sabo kaj opreme, bi verjetno poskusila splezati nanjo. :-)

Prvi pogled s parkirišča proti "Hudičevi mizi":

In takole je v njeni neposredni bližini:

Potem pa smo na poti od mize videli znak "tobogan", ter da so pri stustu prepovedane čelade... Hm. Malo smo se razgledali in ga našli. Ogromen tobogan. In uporaba brezplačna. Najprej smo šli enkrat, pa potem drugič, pa potem... še milijonkrat. Ker je bila slabost le-ta, da je bilo potrebno v hrib peš, smo se počasi utrudili. Ampak igrišče nam je ponujalo še polno drugih igral. Veliko smo jih preizkusili, saj smo bili tam sami, nihče nas ni preganjal, pa še vreme je bilo super. :-)

Ko smo se naigrali, pa smo se odpravili dalje. Do nekakšnega ornitološkega parka oz. hiše Biosphärenhaus (tole pa res ne vem, kako bi prevedla). Vstopnina res ni poceni in če bi imeli čas, bi si ogledali tudi notranjost hiše, ne samo zunanji del, ki poteka med krošnjami dreves, table ob "poti" pa predstavijo še različne vrste ptic...

Zanimivo! In priporočam ogled. :-)

Nato pa smo se odpravili proti Franciji.

Tam smo si najprej pogledali ruševine gradu Fleckenstein. Ruševine so zanimive, in z najvišnjih točk se na vse strani odpira lep razgled.

Saj veste, potem pa je bil že čas, da nekaj prigriznemo in zaupala sva nainemu "vodiču", ki je vedel, kje v Franciji imajo res okusen kebab. In smo se odpeljali v Wissembourg.

Ko smo pojedli res okusen kebab, smo se še malo sprehodili skozi to čudovito mestece:

... ter se nato že rahlo utrujeni odpeljali nazaj v Hainfeld.

Od Hainfelda do Neustadt-a

2011-05-19T19:19:00.004+02:00

Po okrepčilnem spancu smo se zopet odpravili raziskovat okolico. Najprej smo se podali do Schloss Villa Luddwigshöhe, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Ludvikov grad. Za njegovega časa je bila to namreč poletna rezidenca kralja Ludvika I. Bavarskega.

Grad je imel krasen parket, katerega želijo ohraniti tudi tako, da obiskovalcem nudijo posebne copate, ki jih ~~lahko~~ morajo obuti čez čevlje. Ker je danes v gradu tudi razstava, smo mi skočil pogledati le to razstavo, saj v gradu pravzaprav ni nič posebnega za videti (razen parketa), vstopnina pa le ni tako zelo poceni.

Na poti do razstave mi je v oči padlo stopnišče, ker je take, "nepravilne" oblike...

Z gradu pa je tudi prav lep razgled:

Nato smo se odpravili dalje. Tokrat do Hambacher Schloss-a. Grad Hambacher Nemcem predstavlja začetke nemške demokracije. Grad je obnovljen in prav lep.

Ena steno so pustili v prvotnem stanju...

In tako kot s prejšnjega, je tudi s tega prav lep razgled.

Po kratki pavzi in popiti kavi v tamkajšnji pravkar odprti gostilni smo se odpravili v Neustadt an der Weinstraße. To prisrčno mestece, s starim mestnim jedrom, tlakovanimi ulicami, je name res naredilo lep vtis. Naj tokrat kaj več povedo slike:

In po ogledu mesta smo pobrali še najstarejšega, ki tu hodi na ure kitare, ter se odpeljali domov, kjer smo do onemoglosti igrali SET. :-)

Hainfeld

2011-05-15T19:59:00.002+02:00

Je vas, v katero sva se pripeljala po približno 8-ih urah vožnje (s počitki). Na poti nisva imela nobenih težav. Ubogala sva navigacijski sistem in ko sva želela na enem od postankov preveriti, kje točno sva, oz. koliko imava še po zemljevidu do cilja, sva ugotovila, da sva na pot šla brez zemljevida. Torej, sva ubogala in se zanašala le na navigacijski sistem. Super. :-)

Kljub vsemu naju je najina napravica pripeljala na cilj, res, prav brez problemov. Ko sva vstopila v hišo, sva v roke takoj dobila vsak svoj kozarec penine, saj na to, da sva res končno prišla na obisk, se pa pije. :-)

Potem pa čas za ogled vasice. Glavni trg (če temu lahko tako rečemo)...

...mimo vodnjaka (ki je bil še vedno velikonočno okrašen)...

...in po ulicah gor in dol.

Vas ni velika, tako da smo kaj hitro bili že na obrobju:

Potem pa se je najin vodič moral vrniti po otroke, naju pa je napotil do kapelice na vrhu hribčka, češ, da se bomo dobili tam, ko bo pobral otroke in se pripeljal do kapelice z avtom.

Kako pa prideva gor?
Ja, samo hodita.
A kar med trtami?
Ja.

Ja, OK, pa sva šla. Hodila sva med trtami proti vrhu hribčka, kjer se nama je zdelo, da bi morala biti kapelica.

Višje kot sva bila, večji razgled sva imela nad celotno pokrajino.

Ko sva prispopihala do kapelice, sva pa videla tudi že kako se nama z druge strani bližata Vinko s 4-mesečnim sinom v naročju, zraven pa je pohajkoval še 10-letni sin. Malo smo se še razlgedali, potem pa se odpravili do avta...

...od tam pa še na en ogromen sladoled (ki sem ga komaj pojedla). Potem pa nazaj domov...

Ko so bili šolo-obvezni otroci že v postelji, smo se odpravili še na eno super večerjo in po njej, sva z Razbojnikom le še padla v posteljo in od prijetnega, a utrujajočega dne, zaspala.

Pfalz

2011-05-14T20:36:00.000+02:00

Pfalz je vinorodni okoliš, po katerem sva se z Razbojnikom potepala prvi teden maja. In, moram priznati, imela sva se super. Mnogo malih vasic, malce večjih mestec in povsod naokoli trte. Seveda to pomeni, da tudi vina ni primanjkovalo. :-) Pokrajina je čudovita, ljudje prijazni (tudi do nemško učečih se osebkov, kot sem bila npr. jaz).

Ker sva se na pot odpravljala v ponedeljek, si nisva ogledala Taborišča v Dachau-u, ker je ob ponedeljkih zaprto. Nazaj grede pa sva padla v 7km gnečo na avtocesti, kjer sva izgubila skoraj 3 ure časa, tako da sva bila okoli Dachau-a prepozno, da bi si ga lahko v miru ogledala. Tako da, to pride na vrsto drugič.

Sva pa si ogledala tudi Teufestisch... So me kar zasrbeli prsti, da bi probala splezati gor in se podpisati v tisto magično knjigo na vrhu, v katero se lahko vpišejo tisti, ki jih ta podvig uspe.

Ogledali smo si tudi veliko mestec.... a o tem v naslednjih zapisih. :-)

Prvomajski prazniki

2011-04-29T22:24:00.000+02:00

Letos jih bova preživela.... ja, odločitev je koooončno padla: v Nemčiji. :-)

Odpeljala se bova do Hainfelda, kamor se je preselil sojamar s svojo družino, tako da bova nekaj dni njihova gosta.

Na poti se bova ustavila še v (nekdaj) koncentracijskem taborišču Dachau, v (daljni) okolici Hainfelda pa bova tudi verjetno pogledala Hudičevo skalo oz. Teufelstisch. Potem pa se bo plan delal sproti.

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Teufelstisch_118.jpg

Kdaj greva? Hm, enkrat v začetku maju... Dan namreč še ni določen. :-)

Velikonočni ponedeljek

2011-04-25T20:43:00.001+02:00

Še dobro, da je to praznik in dela prost dan. :-)

Iz Toskane se je vrnila Rozika in s sabo je prinesla malo morje daril. Sama sem dobila kipec Michelangelovega Davida, ter krasno usnjeno torbico.

Po kosilu pa smo se Razbojnik, Rozika in moja malenkost odpravili na sprehod.

Izhodišče: cerkev Sv. Jedrt

Cilj: Tošč

Preden smo šli, so mi zagotovili, da gre za sprehod. Namreč, spet nekaj pokašljujem in glede na to, kako zadnjih nekaj dni vedno piha, se nisem hotela izpostavljat, pač pa sem se želela najprej dobro pozdravit. Ampak, ker so vsi trdili da je to sprehod, sem šla zraven. Od cerkvice navzgor - v hud breg! Kar nekaj časa smo hodili v ta hud breg (vmes sem seveda morala pojamrat, da smo rekli sprehod, ne pa hribolazenje), potem pa se pot pogliha in čez nekaj časa prideš do štirih klopic in ugotoviš, da si že na cilju, Tošču. Prav dolgo na vrhu nismo posedali, saj je (kot zadnje dneve) začelo pihati in smo se raje odpravili nazaj. Tik pred cerkvico pa Razbojnik pokomentira: "Pismo, pa je res breg!" Ah ja, eni smo to pogruntali že na poti navzgor. :-)

Prijetno utrujeni smo prišli nazaj do avtomobila in se odpeljali v dolino... In vsi smo se strinjali, da smo naredili res lep sprehod.

Sama nisem nič fotkala na tem sprehodu, če pa vas zanimajo utrinki s sprehoda, pa pokukajte na Razbojnikov blog.

Mala planina

2011-04-22T18:11:00.000+02:00

Za nedeljo so vremenoslovci napovedovali krasno vreme. In tako je Razbojnik že zdavnaj napovedal, da v nedeljo bova šla pa nekam v hribe. Mislila sem, da bova šla na Blegoš, saj letos še nisva bila gor, pa je potem podal še boljši predlog: Velika planina. Seveda sem bila takoj za.

V soboto zvečer sva še malo pobrskala na netu, do kje se morava peljati, kje pravzaprav pustiva avto, koliko je hoje, itd.

V nedeljo zjutraj se že peljeva proti Kamniku, pa potem to Kranjskega Raka, kjer sva pustila avto. Ko sva stopila iz avtomobila, je že malce pihalo. Vseeno se odpraviva v hrib. Najprej po gozdu, pa čez travnik, pa spet malo po gozdu,...

Nebo pa se je vedno bolj oblačilo. :-(

Prispeva na Malo planino, kjer je res začelo grdo pihati.

Tistih nekaj ljudi pred nama, se je kar obrnilo, midva pa sva vseeno še nekoliko vztrajala... Ampak, kmalu sva tudi sama obrnila, saj je res prav grdo pihalo. Pffff, pa taki vremenoslovci, ki so napovedovali sonce po celi deželi.

V glavnem, Mala planina, do katere sva prišla, je lepa, ampak verjamem, da bi bila Velika še bolj lepa. Vsekakor jo bova enkrat obiskala - upam, da čimprej. :-)

Post

2011-04-20T16:33:00.001+02:00

Tako, zaključujem 40 dnevni post.

Letos sem se namreč odločila, da med postnim časom 40 dni ne bom jedla sladkarij: bonbonov, slaščic, tortic, piškotov,... Na blogu se s tem nisem želela hvalit, saj nisem bila prepričana, če mi bo uspelo. Ampak mi je!

Kakih 10 dni po pepelnični sredi sem že tuhtala, kako se bo vleklo teh 40 dni. In celo tako daleč sem šla, da sem po koledarju štela dneve. Ena, dve, tri,... Večkrat, saj nikoli nisem prišla do 24. aprila oz. velike noči, ko naj bi se post zaključil. In mi ni dalo miru (seveda, vsak dan brez čokolade in ostalih sladkarij je zame velik napor!). Tako sem potem nekoliko kasneje, ko sem ravno sedela za računalnikom, začela brskati po netu in ugotovila, da postni čas zajema res (le) 40 dni, saj šest nedelj v tem času ne spada v postni čas. Še enkrat sem preštela dneve na koledarju in tokrat se je izšlo. :-)

Ampak, ker sem bila trmasta, sem se tudi ob nedeljah odpovedala sladkarijam. Zdaj, ko sem že skoraj povsem na koncu, pa spet seštevam te dneve gor in dol - in razglašam: z današnjim dnem, sreda, 20.04.2011 se zame letošnji post končuje.

Zakaj? Če bi se sicer zaključil v nedeljo in ker sem se sama dodatno postila 6 nedelj, lahko svoj post malce skrajšam.

In ne gre zato, da ne bi več mogla zdržati, ampak nočem več - pa še zdi se mi, da mi pripaada. :-) Po moji logiki bi lahko končala že v ponedeljek, pa bom najverjetneje kar danes zvečer.

In kaj je razlog? Prijateljica Katja je danes uspešno zagovarjala diplomsko nalogo in grem stavit, da bo na njeni žurki s super razlogom poskrbela tudi za kake slaščice. In...oooo, komaj čakam, da pojem nekaj sladkega. :-) In za tako priložnost, se lahko tudi post nekoliko prej prekini. Tako je moje mnenje in jaz imam prav! :-)

No ja, še priznati moram nekaj: med postom se se pregrešila - skupno 1,9x:

1) 1x se mi je zaluštalo in sem si skuhala nesladkan puding -0,7x

2) pojedla sem en karamelin bombon (sorry, ampak karameli se res težko uprem; sicer sem še 2 dni potem prenašala še 2 bombona v torbici in presrečna sem bila, ko sem ju oddala, saj tako nisem bila več v skušnjavi) - 1x

3) ob pijači sem v kavarni dobila tudi piškotek; odvila sem ga iz folije in ko sem v usta dala majhen košček (še pol ne! zato samo -0,2x) piškota, sem se spomnila, da je to zame "prepovedano" - zato -0,2x.

_ _ _ _ _ _ _ _ _
skupaj: -1,9x

Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki ste me spodbujali teh 40 dni...

Sem ter tja je bilo res prav težko, ampak sem zdržala. Čeprav se zdaj kar nekaj časa tega ne bom več šla. :-) Ali pa bom izbrala kaj povsem drugega namesto slaščic. :-) Recimo, cigarete. Ha ha ha!

Jutri eno uro ne bom delala

2011-04-19T19:49:00.000+02:00

Ob 10h bom namreč začela držati pesti, saj bo z zagovorom svoje diplome začela prijateljica Katja. Eno uro bom držala pesti, tako da ne bom morala početi nič drugega. :-)

Saj bi šla dejansko na zagovor, pa moram biti takrat žal v službi... :-(

Tako da, Katja, naspi se in jutri razturaj!

Napačno razumevanje internetnega naslova

2011-04-18T16:49:00.002+02:00

Med vikendom sva z Razbojnikom pogledala več filmov in na koncu enega je v končni špici (kjer so ponavadi podnapisi) pisalo:

WWW.IWANNADOWNLOAD.COM

(nočem delat reklame in priznam, te strani si kljub vsemu še nisem šla ogledat).

Nobenemu se ni dalo izklopit filma in sva kar buljila v napise in zgornji "podnapis".

Nato pa izjavim:

Kva nej bi pa to pomenilo - Ivan na download?

Razbojnik je skoraj padel po tleh, ni se mogel nehat smejat.

A si ti ziher, da znaš angleško?

Tole naj bi pomenilo: I wanna download...

Aja.

Pa sva se oba smejala še kake pol ure - pa še naslednjih (vsaj) 16 let bom verjetno poslušala zbadljivke na ta račun: Ivan-na-download. :-)

O tem, kako sva si s sestro različni

2011-04-12T19:59:00.001+02:00

Po kosilu sem se sestri pridružila pri njenih današnjih opravkih, saj nisem želela biti doma, kjer ne bi počela nič pametnega.

Eden od opravkov je bil tudi skleniti zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco - srečka bo namreč velikonočne praznike preživela v Toskani.

To je kar hitro dobila, potem pa jo je zanimalo še kako je z nezgodnimi zavarovanji, saj je Rozika res en velik štor in vsako leto se ji pripetita vsaj 2 malce hujši nesreči. Lani denimoje grdo padla s kolesom ter nato še s konja, letos pa je zaenkrat grdo padla le v nedeljo, z rolarji. Upam, da je to letos njena edina nesreča.

No, pa da se vrnem v poslovalnico...

Gospa ji prijazno razlaga o možnostih nezgodnega zavarovanja in ko omeni kolektivno zavarovanje v službi, meni pade na misel, da jaz sem se v službi nezgodno zavarovala in da obstaja možnost, da zavarujem še svoje družinske člane. Pa omenim to na glas. Gospa na drugi strani mize pa takoj zanika, da to pa ne bo šlo.

Zakaj pa ne?

Ker kadar v firmi ponujajo kolektivna nezgodna zavarovanja, se preko teh lahko zavarujejo le zaposleni in njihovi družinski člani, če je ponujeno tudi zavarovanje družinskih članov. Tako bi to prišlo v poštev le, če bi bili v sorodu.

Ja, sej sva. Sestri sva.

Ojoj, gospe je postalo res nerodno. :-) Vseeno je potem vse lepo razložila do konca.

No ja, s sestro si res nisva podobni kot jajce jajcu, ampak ko naju človek nekaj časa gleda, ponavadi ugotovi kako podobnost.

Ob tem sem se spomnila dogodka, ko so naju celo predstavili. Z družbo smo šli v kino, kjer sva v vrsti za nakup kart opazili kolegico. Rozika jo je spoznala na nekih počitnicah, jaz pa v šoli. Obe sva jo pozdravili, obeh se naju je razveselila in naju na to predstavila. Podali sva si roke, potem pa sva jo pogledali in ji obrazložili, da se res že dolgo poznava, ker sva sestri.

Joj, sem mislila, da se bo punca vdrla v tla. :-)

Kakorkoli, vesela sem da imam tako fajn sestro, čeprav je res prava neroda. :-)

Nova rožica

2011-04-08T21:18:00.000+02:00

Ko se je sestra odselila, sem kar naenkrat morala prevzeti skrb za rože na oknu v sobi. Ampak, razen kakšnega kaktusa in kake izredno ne-zahtevne rože, meni vse vrag vzame.

Kmalu zatem smo belili in takrat je carica iz sobe odnesla rože (da jih ne bi zapackali). Ko pa jih je želela prinesti nazaj, sem jasno in glasno povedala, da v svoji sobi ne potrebujem nobene rože in da še manj pa jih mislim zalivat. In tako je ostalo do.... sobote.

Ja, v soboto pa sva z Razbojnikom kupovala darila (obe materi imata v naslednjih dneh rojstne dneve) in ko sem zagledala to rožico, sem Razbojnika lepo prosila, če mi jo kupi.

In zdaj ponosno stoji v moji sobi in vem, da te mi pa ne bo kmalu vrag vzel:

p.s.

Ko se bova enkrat odselila na svoje (kar verjetno še ne bo tako zelo kmalu), mi vseeno lahko kdo prinese kako rožico... Orihedeje so mi zelo všečne. :-) In obljubim, da se bom potrdudila, da bom lepo skrbela zadnje.

Spomladanska utrujenost

2011-03-31T17:04:00.000+02:00

Me daje.

Zunaj so taki lepi dnevi, men se pa ne sploh ne da ven.

Pravzaprav se mi nič ne da.

Verjetno je res vse skupaj povezano s spomladansko utrujenostjo.

Al' pa imam enkrat za spremembo res super izgovor. :-)

Maslo ali puter?

2011-03-28T17:23:00.000+02:00

Z Razbojnikom in Roziko smo včeraj po kosilu šli na kavo. V kavarni na mizi sem našla letak, ki vabi na zajtrk:

Še zdaj ne vem za kateri zajtrk bi se odločila.

Tistega z ali tistega brez ~~putra~~ masla.

Na kratko - izpis iz dnevnika

2011-03-24T19:12:00.001+01:00

V sredo sem zaključila krilo za Roziko.

Z nosa je začelo liti.

V četrtek mi je še kar nos puščal in po malici v službi se mi je začelo v glavi še vrteti, tako da sem predčasno šla iz službe - direkt k zdravniku, ki me je kar malo okaral, češ da s takim prehladom pa res ne hodiš naokoli, ampak ga doma preležiš.

V petek sem tako ostala doma - na bolniški. Veliko sem spala, malo brala, pa spet veliko brala,..., pa je bil dan naokoli, ko sem spet šla spat. :-)

Razbojnik me je sredi dneva poklical, da mu je začel puščat nos. Hm...očitno sem ga okužila.

V soboto sem bila že precej boljša, samo nisem pa še upala ven, saj je kar grdo pihalo. Tako sem spet malo brala in še kar počivala.

Nedelja - z Roziko in Razbojnikom smo po kosilu odšli na kavico. Prostorček je bil v zaveterju in seveda nas je lepo grelo sonce. Potem smo s te kavice šli še na eno, v Medvode (ja, bližje nam se nismo spomnili nobene kavarne, kjer bi se lahko predajali sončnim žarkov v zavetrju, ali pa nam izbire niso bile všeč, zato smo se odpeljali do Medvod).

Ponedeljek - spet v službi. So me v petek kar malo pogrešali. :-) Zvečer sem imela še nemščino.

Torek - popoldan smo se končno dogovorili za pijačo s prijateljico Katjo. Je imela rojstni dan prejšnji teden, ko sem zbolela, tako da sva ji šele po enem tednu voščila in predala darilo.

Sreda - spet sem šla šivat k teti v Žiri. In začela s šivanjem novega krila zame. In skoraj sem ga že končala. Še nekaj okraskov prišijem, pa bo res fertik.

Četrtek - šla sem peš v mesto in iskala okraske za krilo. Pa jih nikjer nisem našla. :-( Se bom še malo bolj morala potrudit. Potem pa pokažem sliko.

No, toliko na kratko. :-)

Konasnica in Barbapapa Techka

2011-03-16T21:18:00.002+01:00

Verjetno ste v zadnjem času zasledili, da je Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, skupaj s člani Društva za raziskovanje podzemlja Škofja Loka, uspelo podaljšati jamo Konasnica. Ja, bili so pridni, ~~malce~~ veliko(!) so kopali in uspeli jim je prodreti skozi podor, kjer se jama razširi in nadaljuje in nadaljuje in nadaljuje...

In ker smo firbčni, smo se z Razbojnikom in sojamarjem Tomažem v soboto odpravili pogledat to lepotico na Jelovici. Razbojnik, ki je v jami že bil kakih 14 dni nazaj in je nekaj fotografij že predstavil na svojem blogu, naju je lepo vodil do jame, skozi jamo, midva pa sva mu v zameno pozirala in pomagala pri fotografiranju teh lepot. Tokrat smo šli namreč nekoliko dlje v jamo, kot je Razbojnik že bil, in prav na koncu (že raziskanih delov) se pravzaprav lepota res pokaže. Preverite na Razbojnikovem blogu.

Ampak danes bi rada povedala, nekaj, čemur smo se po končani akciji, ob pici, smejali in smejali.

Tomaž pregleduje fotke na fotoaparatu in nato da komentar: "Pismo, jst bom pa začel steznik nosit."

"Zakaj?"

"Lej kakšen sem, koker ena Barbapapa," in poda fotoaparat Razbojniku.

Nekaj sekund tišine, nato: "Pa sej to sploh nisi ti na fotki."

Tomaž me pogledala in se začne opravičevat, hkrati pa smo vsi trije prasnili v krohot. Seveda sem začela iskati opravičila, da to jamarski kombinezon naredi tak trebuh, da se le-ta pravzaprav ne uleže po tebi, ampak tist "ježek" naredi tako obliko. Pa da sem pač tako stala, da drugače nimam tako velikega trebuha... Pa mislim, da ni zaleglo, še vedno smo se kar smejali in smejali.

Ah ja, pa sami presodite: Sem podobna Barbapapi, ali ne?! :-)

vir: http://www.joker.si/mn3njalnik/lofiversion/index.php/t18277-50.html

Nov kombinezon

2011-03-15T16:00:00.000+01:00

Da sem jamarka verjetno že veste. Sem članica Društva za raziskovanje podzemlja Škofja Loka. In v četrtek smo vsi člani prejeli nove kombinezone, da bomo z njimi lahko vadili vrvno tehniko v stenah.

Na hrbtu imamo dekleta napis JAMARKA, fantje pa JAMAR. :-) Spredaj pa imamo vsi izvezenega krtka - znak našega društva.

Za v jame namreč te kombinezoni ravno niso, ker so malo preveč tanki in za v jame že imamo special kombinezone, ampak za v steno bodo pa super.

Z barvami se nismo obremenjevali, sva pa s Katjo kar dolgo prepričevali predsednika društva, naj jamarkam, namesto na prsih naredijo žepe na hlačnicah.

In kje smo potem dobile te žepe?

Na bokih.

Jao, jao. Verjetno niso pomislili, da če imamo oblečene še pasove, da nam žep na boku ne pomaga nič. In verjamem, da tudi predsenik, ko je naročal kombinezone, ni posebej poudarjal, da morajo biti žepi na hlačnicah pri kolenih in ne na bokih, saj je verjetno domneval, da vedo, kam naj našijejo žepe... Kje ste pa že videli, da bi nekdo imel žep na boku?

No, tudi sama bom verjetno svoja sva žepa prestavila nižje... Zdaj, ko se učim šivat, mislim, da to ne bo tako zelo težko. Upam, da se ne motim. :-)

Krilce za Roziko

2011-03-13T15:43:00.002+01:00

V četrtek sem spet takoj po šihtu odhitela k teti in nadaljevala s šivanjem mojega krilca. Že teden poprej sem iz Burde vzela kroj, ga prenesla na karton, ter nato kar s kemičnim svinčnikom obrisala tiste kartone na blago...

Potem sem blago še razrezala, tako da sem ta četrtek res začela s šivanjem.

In šlo mi je super, kljub temu, da ko sem kupovala blago, da me je prodajalka malo nategn... Namreč, razložila sem ji, da sem že začetnica in da potrebujem blago, ki ne bo drselo, pa mi je na koncu vseeno prodala blago, ki je več kot drselo pod mašino. Ni kaj, dobra prodajalka.

Kakorkoli, med šivanjem sem ugotovila, da vaja res dela mojstra, saj je kiklca počasi nastajala. Samo, tist kemični svinčnik se je na belem blagu malce preveč vidil. In potem sem kmalu ugotovila, da imajo šivilje najverjetneje cel šop kred ravno zato, da ne naredijo take neumnosti, kot sem jo tokrat jaz. Ja, tudi teta me je že ko sem risala obrise na blago opozarjala, kaj se zna zgoditi, ampak s kredo je bilo res nemogoče risati po tem blagu.

Posledica: zaradi kemičnega svinčnika, ki se je poznal na blagu, sem namreč več blaga porabila za šive, zato da sem kemični svinčnik skrila. In potem, ko je bila kiklca narejena do treh četrtin, sem jo poskusila in... nesrečno ugotovila, da mi bo verjetno preozka. In zdaj sem pol-izdelek prinesla domov, sem ga oprala, in potem bom pogledala, če so šli te madeži ven. In ker kemični svinčnik iz oblek ne gre najraje ven, zna biti, da bova s teto krilce zožali toliko, da bo Roziki prav. Tudi če madežev ni več, sem že skoraj 100% odločena da bom to krilce podarila Roziki.

No, vsaj stran ne bomo vrgli res lepega blaga. Prodajalka, ki mi je prodala blago, je tudi šivilja. In ona mi je na koncu, ko mi je izstavljala račun, rekla, da je svoje prve tri krila morala vreči stran. Jaz pa svojega ne bom, temveč ga bom podarila Roziki! :-) Ko bo krilce končano, jo bom prosila, naj malo pozira in potem bom najverjetneje tudi tukaj objavila kako slikco. Samo držite pesti, da se kje kaj ne zatakne. :-)

Dan žena

2011-03-09T17:39:00.001+01:00

Včeraj sem od Razbojnika prejela prekrasno vrtnico...

In zelo sem se je razveselila.

Razbojnik, najlepša hvala!!! Res znaš polepšat dan!!!

Razbojnik in Techka pečeta

2011-03-06T17:00:00.000+01:00

Včeraj je imel Razbojnik rojstni dan. VSE NAJBOLJŠE!!!

In ker je v njihovi službi navada, da vsakdo, ki ima rojstni dan, prinese nekaj (doma) pečenega, sva danes pekla.

Muffine.

Ja, vsako leto jih pečeva, ker Razbojnik pravi, da ~~babnce~~ sodelavke komaj čakajo, da on prinese to vrsto sladic. Meni je pa seveda všeč, da so tako zadovoljnje in da me/naju pohvalijo, ter da si vedno zaželijo le muffine, saj jih je narediti kar enostavno, pa skoraj ni možnosti, da bi kaj zafrknil.

In tako sva danes našo kuhinjo spremenila v malo pekarno. Naredila sva borovničeve in čokoladne muffine ter muffine z mletimi mandeljnji.

Rezultat pa sem na hitro ujela kar z mobitelom, zato zopet nekoliko slabši slikci. Ampak, vidi pa se, kako pridna sva bila. :-)

Mass obuje tudi vas

2011-03-03T16:55:00.002+01:00

Yea, right?!

V bližnjem trgovskem centrčku (ja, ni ne vem kako zelo velik), se je včeraj odprla tudi trgovina Mass. Po radiu, letakih in na vse mogoče načine so nas vabili vanjo. Tudi 10% otvoritveni popust so obljubljali.

Pa sem se po službi odpeljala namesto domov, v to trgovino. Stopim vanjo in me pozdravita 2 mladi dekleti. Se malce razgledam in v oči mi padeta 2 para čevljev. Preverim še ceno obojih: prvi par 39.90€, drugi par 29.90€.

Mi lahko prosim prinesete te (cenejše), 38 številko, bi jih probala.

Ena od deklet mi jih je hitro prinesla. Oooo, kako so mehki. Res super, udoben čevelj.

Jih bom kar vzela.

Pri blagajni pa druga gospodična: bo kartica, ali gotovina?

Kartica.

35,91€ prosim.

Potegnem kartico že ven in ji jo podam, ko mi v glavi nekaj klikne: Hm, samo se mi zdi, da je cena na tistih precej manjša.

Ja ne, 39,90.

Pa leti druga gospodična do razstavljenega čevlja in ugotovi: ne, tu je 29,90€.

Pride taista za pult (prejšnja je medtem že dobivala polne hlače) in začne: Gospa, prosim za razumevanje, ravno smo odprli trgovino, pa nočemo problemov, a ne bi mogli...

Sem že odkimavala: Cena na čevlju je taka, po taki ceni bi jih kupila.

Ja, gospa, samo res prosimo za razumevanje.

Ne, pol jih pa ne bom vzela.

Hvala za razumevanje se je še zaslišalo, ko sem odhajala skozi vrata. In potem sem se vsedla v avto in se začela tepst po glavi, zakaj nisem vztrajala pri ceni 29,90€ - 10%.

Bi jih že izučilo...

Kot, da je moj problem, da so oni ravno trgovino odprli in da imajo napake.

Pa kakš'n razumevanje? Pr' men' ga nista dobili! Edin', razjezili sta me zelo!!!

Grrrr, drugič bom vztrajala.

Pa še kako inšpekcijo bom poklicala, če bo treba.

Spet sama

2011-02-28T17:31:00.000+01:00

Razbojnik je spet službeno odsoten. Tokrat je v Zagrebu. In jaz sem spet sama.

Ampak, jutri zvečer bo že nazaj... :-)

Do takrat se bom pa skušala čimbolj zaposliti in upam, da mi bo čas hitreje minil.

Razbojnik, tale je zate:

Še vedno v dilemi

2011-02-27T18:13:00.003+01:00

Še vedno ni znana destinacija prvomajskega dopusta. Sem pa že kar zoožala izbor. Trenutno izbirava med Barcelono in Prago. Enkrat se malce bolj nagibam k Pragi, drugič spet k Barceloni.

Kaj bi nama svetovali vi? :-)

Število dni v februarju 2011

2011-02-21T22:54:00.001+01:00

Do tega tedna sem bila prepričana, da ima letošnji februar 28 dni. Potem pa sem v roke prijela spodnji katalog in malce podvomila v svoje prepričanje.

Firmo sem sicer izbrisala, ampak izdelke bom pa kljub tej napaki na naslovnici (!!!!) naročila. :-)

In komaj čakam, da jih dobim.

Po alineah

2011-02-19T18:34:00.000+01:00

Četrtek:

- učenje za nemški test. Ampak so me vsi domači vseskozi opominjali, da če bom samo surfala po netu in delala vse druge stvari, da se verjetno ne bom veliko naučila. :-) In kaj veliko se res nisem.

- zvečer pogledala precej dolgočasen film.

Petek:

- v službi bila cel dan sama (oz. brez sodelavke, kateri sem jaz v pomoč). In sem preživela. Bom pa v ponedeljek izvedela, če se res vse naredila. :-P

- odpisala nemški test. Mislim, da bo rezultat kar dober. Če bo slabši, kot ga pričakujem, rezultata na blogu ne bom objavila. :-)

Sobota:

- vstala ob 7:10 (halo!!! Kva mi pa je! K bi lohka spala, pa že sredi noči rinem v luft!)

- jutranji čaj s sestro, potem sprehod do shopping centra, kjer sva si kupili same nujne (beri šaro) zadeve. Doma sva pa spet morali spiti eno kavo, saj je Rozika od nje prav odvisna in se ji je na sprehodu kar vrtelo v glavi, ker ni bila to njena prva jutranja tekočina.

- po kosilu sva z Razbojnikom malce podremala....za 4 ure. Sem morala nadoknadit zgodnje jutranje vstajanje. :-) Razbojnik pa skoraj vedno lahko spi in se ni pritoževal. :-)

- nova destinacija "prvomajskega" dopusta še ni znana. A se bom potrudila, da bo kmalu. :-)

Načrti so padli v vodo

2011-02-16T18:05:00.001+01:00

Govorim o Pragi. V ponedeljek zvečer sva želela z Razbojnikom rezervirati prenočišče v Pragi, ter letalske karte. Skoraj sva že rezervirala hostel, ko sem namignila, da bi bilo vseeno bolje še enkrat preveriti glede letalskih kart. In pokukava še za letalskimi kartami in.... katastrofa!!!! Ali so se podražile, ali pa sem sama pri zadnjem preverjanju znesek let. karte delila z dve (čeprav je napisano, da je cena le za eno osebo!). Kriza! V glavnem, sva se odločila, da še malo razmisliva. In bolj ko tuhtava, bova verjetno spremenila destinacijo... Ko bo padla (druga) odločitev, vam pa še sporočim.

Kaj se (mi) je še dogajalo ta teden?

Začeli smo s 5. stopnjo tečaja nemškega jezika. Se mi zdi, da bo ta stopnja kar zelo naporna. :-) V petek grem pa pisat še test za 4. stopnjo. Tako, da se moram še malo učit, da bo boljši rezultat.

Bila sem pri teti in sva spet malo šivali. Naredila sem torbico za baterije za Razbojnika,...

ter torbico za dereze za prijateljico Katjo. Če bo še vedno prevelika (eno sem ji namreč že naredila - zelen tulec s krogci),

bo pa tale (rumena s srčkoma) moja, pa ji bom še kakšno probala sešit. :-) Če ne prej, pa poleti, ko derez ne bo potrebovala (zdej so namreč non stop v uporabi), pa jih bo lahko posodila, pa bova potem s teto res točno vedeli, kako velika mora biti torbica.

Danes pa sem si kupila Burdo...

...tako, da grem zdaj v listanje le-te in v iskanje novih idej za šivanje. :-)

p.s. učila sem bom pa malce kasneje. :-)

Odločitev je padla

2011-02-14T16:09:00.000+01:00

Vsako leto greva za prvomajske praznike na kako krajše potovanje, potem pa še v septembru na dopust. In tako sva se tudi letos odločila, da v maju obiščeva Prago. Danes so mi že odobrili dopust - žal ne zadnji teden v aprilu, ko bi porabila samo 3 dni - takrat gre namreč sodelavka in istočasno ne moreva iti, ker se nadomeščava; mam pa odobren dopust prvi teden v maju. No, saj bom tudi porabila samo 4 dni :-). Zdaj pa samo še rezervirava letalski karti + prenočišče, naročiva Lonely Planet, in ko pride, ga bo treba še naštudirat. Potem pa: Praga, prihajava!

In tako sem vesela tega plana, da bi že najraje danes prebirala vodiča, s nasveti kaj je nujno videti, kaj se lahko izpusti, kje se dobro jé, itd.

Razbojnik bo pa spet malce hud. Zakaj? Ker se vedno tako zelo navdušim nad najini potovanji in potem razglabljam le še o tem, dokler pač ne odpotujeva. Sicer potem na licu mesta ugotovi, da je super, da že prej naredim okvirni plan, da dneve na potovanjih res izkoristiva kolikor se le da. :-)

Tako da, Razbojnik, se že vnaprej opravičujem. :-)

Lep dan vam želim!

Danes sem lena

2011-02-13T17:17:00.000+01:00

Nič se mi ne da. Prav nič. Še spati ne.

Nekaj časa sem sicer sedela za šivalnim strojem, pa nad izdelki nisem bila najbolj zadovoljnja, tako da sem potem raje zaključila.

Smo pa potem odigrali eno igro Scrabble-a. No, vsaj tam sem zmagala. :-)

Televizije itak ne gledam, knjiga me trenutno ne mika.

Razbojnik je odšel do kolega, nekaj uredit na računalniku, pa se mi niti zraven ni dalo iti.

Rozika prav tako vabi na obisk, pa se mi zdi premrzlo, da bi sploh nos pomolila iz toplega stanovanja, ker sta zunaj samo kaki 2°C.

O, groza, kako je to hudo, če se človeku prav nič ne da.

Najbolje, da se spravim nad zapiske... in učenje nemščine. V petek me namreč izpit iz nemščine. Bomo potem videli, koliko sem se naučila v teh slabih 60-ih urah tečaja. :-)

Upam, da vi uživate! ;-)

Joj, kako čas leti

2011-02-08T20:58:00.002+01:00

V sredo in četrtek sem imela po službi cel dan predavanja (na katere me je poslal delodajallec), tako da sem šele zvečer prišla domov, v petek pa me je Razbojnik peljal v kino, saj sem si noro želela ogledati risanko Zlatolaska.

Mogoče sem od risanke preveč pričakovala, saj je bila reklama res super, a vseeno lahko rečem, da je lepa in vredna ogleda.

V soboto in nedeljo pa sem zopet ustvarjala s šivalnim strojem. Roziki, Razbojniku in sebi sem naredila torbice za passporte = računalniške zunanje diske, carica pa je dobila mini peresnico. Vsaka torbica ima zadaj velik sonček, črke, ki imajo krivulje mi delajo nekaj problemov, peresnica pa je enostavna, za res le par svinčnikov. S svojimi izdelki sem kar zadovoljnja. :-) Car pa še vedno vztraja, da bi enkrat rad dobil cel gvant, tako da bo čakal še kar nekaj časa. :-)

V ponedeljek sem delala, ter zvečer šla na nemščino, danes, ko smo nekateri služb frej, pa sem končno spet malce poskrbela zase - z Roziko in njeno sodelavko, smo po jutranji kavici v eni izmed kavarn v Škofji Loki, odšle na Križno goro, kjer smo se malo posončile.

Ja, od sobote je sonce res lepo razkazovalo svoje žarke in baje bo še jutri tako, potem pa sledijo spet neke oblačnosti - če niso vremenoslovci spet kaj zašuštrali. Sledilo je kosilo pri Roziki, malo čveka,..., zdaj pa čakam Razbojnika.

On je pa šel na turno smuko na Mangrtsko sedlo. V knjigi sem brala kakšna huda tura je to, ampak ko sva govorila po telefonu, je rekel, da so se lahko kar visoko pripeljali, tako da bodo najverjetneje hodili do sedla samo 2 urici. Hm, to bi pa verjetno tudi jaz zdržala, pa zaradi tistega opisa v knjigi nisem želela zraven. Ah, me bo izučilo za naslednjič. :-)

Lep preostanek tedna vam želim in upam, da se zdaj kmalu spet kaj oglasim. :-)

Šiviljski tečaj - tretjič ali moje nove hlače

2011-02-02T20:27:00.008+01:00

Ja, končno mi jih je uspelo sešiti do konca. Moje nove hlače!!!!

Pred odhodom v Egipt sem si kupila super hlače - lahke, poletne in ko sva se potepala po Egiptu, sem jih imela skoraj vedno na riti. In potem mi je šinilo skozi glavo, da če so mi pa tako zelo všeč, bi si lahko naredila še ene.

Tako sem pod skrbnim očesom tete najprej prerisala hlače na karton, karton izrezala, obrisala karton na novo blago, izrezala vse skupaj, ter nato počasi začela šivati. In tako mi jih je uspelo narediti. JUPI!

Meni so super!!! :-)

Zdaj pa iščem idejo, kaj bi lahko pričela šivati naslednji teden, ko grem najverjetneje spet k teti.

Cima Bella

2011-02-02T20:10:00.004+01:00

Razbojnik je smučal v soboto, ko smo se mi potepali po Primorski, jaz pa sem na sneg skočila v nedeljo. S sojamarko Uršo sva se že petek zvečer odločili, da v nedeljo odrineva v Italijo, na Cima Bello.

Ob 7ih sem bila pri njej v Kranju in brez večjih zamud sva že drveli po avtocesti proti Italiji. Hop čez mejo, Urša namesto GPS-a in kmalu sva prispeli na izhodišče, kjer se je našel plac ravno še za najin avto. Potem pa pa smučke na noge in v hrib.

Na začetku se sonce ni nič kazal. Sva bili kar malo razočarani, saj so napovedovali sončno nedeljo.

Potem pa, ko sva prišli nekoliko višje, se je še sonce pokazalo in nama je postalo še bolj vroče. Tako sem sama hodila v enih samih tolgih, tankih rokavih.

In tako sva hodili in hodili (sama sem bolj sopihala za Uršo - prav mi je, kaj se pa letošnjo zimo ne spravim nikamor), ter prišli do sedla, od koder bi imeli še kakih 20 min do vrha. Tam pa se je kar naekrat zoblačilo, veter je začel pihat, Urša je ugotovila, da je sneg pod vrhom spihan in da je ledeno, in da na vrh ne bi šla, in parna lokomotiva (=jaz) se je takoj strinjala, da je za tisti dan osvojitev sedla dovolj.

Potem sva malo pomalicali in se uredili za spust v dolino. O tem da je bilo presmučano vse, ne bi razglabljala, ampak smuka je bila vseeno odlična. Samo navadit se je bilo potrebno na sneg in pa na smučine prejšnjih smučarjev, ki so sem ter tja prav oteževale celoten spust.

Ko sva prismučali skoraj do avta, sva se spet preobuli in nazaj proti Kranju, kjer sva si v eni izmed gostiln privoščili kosilo: ogromno solato s puranom, rukolo, paradižnikom,...

In zvečer sem zaspala kot ubita.

Sobota

2011-01-29T19:40:00.000+01:00

Bili smo v Škocjanskih jamah. S carico sva lani sodelovali v nagradni igri (izpolnili sva neko križanko in rešitev poslali v Ljubljano) ter za nagrado dobili brezplačen obisk Škocjanskih jam. Tako smo se se danes odpravili na Primorsko in izkoristili ti dve karti. Car jo je moral kupiti, Razbojnik je pa raje izbral celodnevno turno smučanje, kot turistični izlet.

V jami je bilo prijetno toplo, stalaktiti in stalagniti so kot v drugih jamah, se pa lahko Škocjanske pohvalijo z ogromnimi dvoranami. Ura in pol po jami, zdelo pa se je kot pol urce. Prijetno. Samo karta za odraslo osebo je sicer kar draga: 15 EUR. Fotk nimam, ker je v jami prepovedano fotkati.

Izlet smo nato podaljšali do družinskih prijateljev, ki živijo v Kopru. Oglasili smo se samo na kavico, vendar smo potem ostali še na penini, dobrem vinu, super kosilu, izvrstni sladici. Malo smo počvekali in nato sem nas pripeljala domov.

Zdaj pa še spakiram stvari za jutri, ker grem turno smučat - in to v Italijo. :-) Več o tem pa jutri.

Končno

2011-01-26T22:06:00.019+01:00

V soboto sem prejela priporočeno pošiljko. Ko sem čakala na pošti, da mi jo bodo predali, sem tuhtala, kaj bi lahko bilo. Bančne kartice imam še vse veljavne, vozila sem po omejitvah, tako da kazen verjetno ni, ... In potem sem že od daleč zagledala veliko rumeno kuverto. A, končno nagrada! Končno sem prejela knjige.

Leta 2009 sem sodelovala na nagradnem fotonatečaju. Moja fotografija je zasedla 2. mesto in potem smo se z organizatorjem dogovarjali, da bomo nagrajenci imeli enodnevno delavnico razvijanja fotografij v temnici. Potem pa smo to delavnico prestavljali in prestavljali in iz tega ni bilo nič. V novembru prejšnje leto, pa smo dobili obvestilo, da omenjene delavnice sploh ne bo, bomo pa vsi nagrajenci dobili knjige... enkrat v decembru. No, in ta december se je zopet nekoliko zavlekel, tako da sem nagrado, kot že rečeno, prejela v soboto.

Nagrada: kot že rečeno 3 knjige o digitalni fotografiji. S knjigami sem zadovoljnja. Luštno so napisane, v njih je veliko slik.

Aha, tule je pa še fotografija, za katero sem si prislužila tele 3 knjige:

Si je zaslužila prvo mesto, kajne?! Ha ha ha ha....

Darilo iz Bruslja

2011-01-24T16:38:00.002+01:00

Razbojnika sem v petek že prav težko pričakovala in na koncu sem ga morala čakati še pol ure dlje, saj je imelo letalo zamudo. In kje se je potepal tokrat? V Bruslju, cel teden, službeno.

In iz Bruslja mi je prinesel tako usnjeno škatlo.

Kaj pa je bilo v njej? Ne povem....

No, OK, no, pa povem: BOMBONIERA!!!

In vam povem, odlična je!

In jem jo prav počasi, da bo dlje trajala. :-)

Šiviljski tečaj - drugič

2011-01-20T18:51:00.003+01:00

Včeraj sem se spet peljala v Žiri... na drugi šiviljski tečaj. :-)

Tokrat sem imela namen izdelat ~~povšter~~ vzglavnik, ki bi ga ~~nafilala~~ napolnila z lečo oz. z njenimi ostanki.

Ta da, evo ga:

Tokratna vaja je bila čim lepše zašiti zadrgo. Mislim, da mi je kar uspelo.

Potem pa sem morala narediti še prevleko za moj nov vzglavnik:

Tako, da imam sedaj komplet.

Med šivanjem pa sem pomagala sestrični učiti se nemščino. Trenutno se v šoli učijo spreganje glagolov...

No, dej, spregej machen.

Ich mache, du machst, eeee... er, sie, es macht, eeeeeeee, wir machen, ihr macht, eeee, sie machen....

OK, dej zdej habe.

Ich habe,.....du hast,.....er, sie, es hat, eeeee....wir haben, ihr hast....ne, ihr habt, eeee, sie haben.

In potem se je punca nekaj zamislila, jaz pa nisem dala miru:

Neža, zdej pa zdej glagol biti.

HALO, Neža, še glagol biti.

Ona pa povsem resno, še vedno malce zamišljeno nazaj:

Biti Neža je zelo težko.

LOL

Šiviljski tečaj - prvič

2011-01-18T21:36:00.004+01:00

Danes sem bila pri teti... Sva že pred novim letom govorili o tem, da bi mi pokazala kako se kaj zašije, sešije,..., in potem sem po novem letu kar odlašala in odlašala oz. si nisem vzela časa, da bi se odpeljala do nje. Ta teden pa je Razbojnik v Bruslju in da mi ne bi bilo preveč dolgčas, sem se (končno) odpravila do tete = moje šiviljske mentorice.

Seveda kakih hudih idej o tem, kaj bi rada šivala nisem imela, čeprav je rekla, naj si kaj zamislim. Tako sva najprej v red spravili mojo mašino: mal' sva jo očistili, namazali,.... Tako da zdaj teče kot švicarska urica. :-)

In potem sem se vseeno lotila šivanja. Izdelala sem lične torbice, s katerimi bom jutri obdarila svoje sodelavke.

In potem, ker sva imeli še nekaj blaga in ker sebi še nisem naredila ovitka za knjigo, sva naredili še dva ovitka za knjige:

Men je ta blago res lep... a se opazi? :-)

No, jutri grem spet... Komaj čakam.

Nedelja

2011-01-17T17:09:00.000+01:00

Včeraj sem pila črni čaj z mlekom - s pogledom na Predjamski grad.

Ne, to ne bo zapis o tem, kakšen čaj je bil, ampak kako je prišlo do tega, da sem imela tak lep razgled ob pitju čajčka.

Že cel teden sem se veselila nedelje, kajti že v začetku tedna mi je Razbojnik povedal, da bomo konec tedna končno spet šli v jamo. Jupi!

Končno je prišla nedelja. Zjutraj smo se 4-je dobili na društvu, pobrali robo, ki smo jo potrebovali, potem pa proti Primorski. Seveda postanek na Ravberkomandi - obvezna kavica (oz. podobne tekočine), potem pa proti Predjamskemu gradu oz. v bližnjo okolico le-tega.

Ko smo parkirali ob makedamski poti, so fantje poskakali iz avtomobila, vklopili GPS in določali približno smer jame. Sama se se kar v avtu začela preoblačiti, saj je na armaturi kazalo zunanjo temperaturo: 0°C. Na pol preoblečena se jim nato pridružim in povem kako mrzlo je (čeprav čutiti res ni bilo). Pa se oglasi Nace, najstarejši med nami: "Seveda nas ne zebe, če pa ni temerature." LOL

Kmalu smo bili vsi preoblečeni in na poti do jame. Ko smo bili povsem blizu, smo začeli prečesavati teren... Nekako sem odtavala, in so me zaradi tega poklicali nazaj. Ampak potem mi je pa šel naproti Nace, ki je bil v tej jami leta 1996.... Da se mu zdi, da bi morala jama biti nekje blizu. No, pa sva potem skupaj najdla vhod.

Sam Nace, ta vhod je zlo mejhn. A si ziher da je to to?

Hmmm, ja.

No, pa sva poklicala še Razbojnika in Tomaža. Ko sta prišla, smo navezali vrv, ter poslali Naceta, naj preveri če gre res za pravo jamo. Že on je imel nekaj problemov na vhodu - zaradi ozkosti luknje. Ampak se je spravil noter, in kmalu se je zaslišalo frej.

Pa pošljeva z Razbojnikom najprej še Tomaža. Proba prvič, ne gre. Pride ven. Proba drugič, ne gre. Vedno se mu je zataknila ~~rit~~ zadnjica. Seveda Razbojnik mora sam poizkusiti. In tudi on ima podobne probleme. Sta pač oba ornh možakarja. Sama se potem niti nisem trudila... :-)

Pokličemo še Naceta, naj pride ven, ker nas ne bo v jamo... Ko je prišel ven, smo mu razložili, zakaj je padla taka odločitev... :-) Istočasno smo se tudi odločili, da gremo pa v drugo bližnjo jamo, katere vhod je prav tako že zjutraj poiskal Nace.

Na poti do druge jame nas je lepo grel sonček, in že sem imela ideje, da bi raje kar na sončku zadremala, kot pa se plazila v podzemlje. Ampak vseeno sem se potem z vsemi tremi odpravila v jamo. Na začetku se lepo sprehodiš vanjo... Najprej Tomaž, potem jaz, Nace in zadnji še Razbojnik Po nekaj metrih pa zaslišimo Tomaža:

Jojjjj, ta je pa zaklenjena.

Vsi smo obstali.

Dej Tomaž, ne se hecat.

Razbojnika je kar poneslo do Tomaža... In skupno sta ugotovila, da danes te jame ne bomo videli. Pa smo šli ven in na sončku priredili piknik (ja, malico je bilo vseeno treba pojesti). :-)

Potem pa zopet preoblačenje, pa na pijačo v gostilno pri Predjamskem gradu. Sledila je vožnja do Postojne, kjer smo šli na kosilo, nato pa nazaj domov, kjer smo se v društvenih prostorih pustili opremo, ter nato še na zadnjo pijačo danes, na zadnji zaključek, kjer smo se zopet (kot že cel dan), ~~smejali~~ krohotali in se imeli fino.

In seveda je padla odločitev, da moramo prav hitro ~~spet~~ v kako jamo.

In kako ste vi preživeli nedeljo?

Žarnice

2011-01-13T19:45:00.003+01:00

Nakup žarnic(e) ni enostavna stvar. :-)
Pa nisem blond.

V sobi na ~~lustru~~ lestencu svetijo tri žarnice. V zadnjem času so mi tri ~~crknile~~ kar prenehale delovati. Še dobro, da ne hkrati. Doma imamo vedno zalogo, vendar pa sem jo zdaj porabila. Zato sem se danes odpravila po nove. Zavijem v večji nakupovalni center in med vsemi možnimi žarnicami nisem vedela katere kupiti (kljub temu, da sem si doma vse prepisala iz stare žarnice). Zavrtim telefon.

Oči, kakšne žarnice moram kupiti za v svojo sobo?

Kje pa si?

V ****Y****(reklame ~~ne smem~~ nočem delat).

Zakaj pa ne greš v ****X**** (tole bi bila spet reklama); tam reč' da rabiš srebrno žarnico z navadnim navojem.

OK, pa sem šla raje v ****X****. Pridem tja, povem kaj rabim, pa mi pokaže ene, ja, verjetno bojo OK, sej so srebrne.

Koliko jih pa rabite?

5 kom.

Samo 4 mamo.

Ja, pol pa 4.

Vseeno vprašam še, če jih lahko pridem zamenjat, v kolikor te ne bodo prave. Seveda, se je glasil odgovor.

Pridem domov in s carjem ugotoviva, da nakupljene žarnice ne pašejo v moj lestenec. Šment!

Pa sem šla nazaj.

In so mi jih brez problemov zamenjali. Samo, da sem potem domov prinesla veliko več žarnic (ki so stale 66 centov več, kot tiste prejšnje 4). No, zaloga bo zdaj verjetno zadostovala za kar nekaj let.

Tako da....rabi kdo kako žarnico? Ugodno prodam... :-)

Samo, specificirajte kakšne bi radi, ker nakup žarnic ni mačji kašelj! :-)

Madžarska

2011-01-10T19:39:00.000+01:00

...je s 1.1.2011 prevzela vodenje Evropske unije.

Ko sem slišala za to novico, sem se spomnila, kako sva z Razbojnikom leta 2008 preživela v Budimpešti teden dni. In potem sem se sprehodila še skozi svoje fotke in obujala spomine in nato pomislila, da lahko tudi vam kakšno pokažem. :-)

Lep začetek teda vam želim!

Živa

2011-01-09T10:48:00.000+01:00

Uf, v službi je kar naporno (in je hkrati tudi super, saj čas kar leti mimo), in tako šele doma pogledam vse bloge, ki jih berem in poklikam po ostalih straneh, ki jih ponavadi pogledam. Da bi pa še na svoj blog kaj napisala, se mi pa največkrat ne da. Ampak bom probala zdej bolj redno pisat.

Prav tako so bili prazniki pestri in časa za blog je bilo bolj malo.

V nadaljevanju vam pokažem par fotografij, ki so nastale 31.12.2010. Zadnji dan prejšnjega leta je bil lep in sončen zato sem Razbojnika povabila na sprehod. Seveda fotoaparatov nisva pustila doma. Vendar pa mi je šele ta vikend uspelo dati slike s fotoaparata na računalnik. :-)

Kot obljubljeno, tukaj je nekaj mojih utrinkov:

Ein Moment, bitte

2011-01-07T17:13:00.004+01:00

Da se učim nemško, verjetno že veste. Ampak prav moram se pohvaliti, da sem danes v službi govorila nemško. Pa še vse sem se zmenila.

Prejela sem namreč telefonski klic in gospa na drugi strani, se je predstavila in želela govoriti s sodelavcem. Govorila je nemško. Takoj mi je šinilo skozi glavo, da naj odgovorim nekaj v smislu Just a moment please, ampak potem sem v zadnjem trenutku ugotovila, da gospa govori nemško in sem zaradi tega izjavila: Eeeee, ein Moment, bitte in prevezala telefonski klic.

Še malo, pa bom tekoče govorila tudi nemško. :-)

Ha ha ha!!!

Pomankljivosti/prednosti nove službe

2011-01-04T19:18:00.001+01:00

V novi službi nimam več časa za telovadbo (surfanje po netu) in testiranje slušnih kanalov (privat telefonski pogovori).

Mi pa čas veliko hitreje mine, zaenkrat se še zabavam (upam, da se to ne bo spremenilo), pa še bolj zdravo jem (ni več piškotkov in ostalih sladkih prigrizkov, pač pa pravo kosilo)!

Kljub pomankljivostim iz prvega odstavka, se imam v novi službi super! :-)

Nova služba

2011-01-03T17:42:00.001+01:00

Ker sem zadnje leto le nadomeščala sodelavko na porodniškem dopustu in bi se to nadomeščanje vsak čas izteklo, sem seveda morala poiskati novo službo. Kar je v današnjih časih izredno težko!

Kakorkoli, nasmehnila se mi je sreča, zvezde so se v pravo linijo postavile, na razgovorih sem se očitno odlično odrezala in tako sem dobila možnost. In danes se bila tam prvi dan!

Najprej smo dolgo ugotavljali geslo za moj računalnik.

Ko smo ugotovili geslo, smo ugotovili tudi, da kar nekaj programov sploh nimam naloženih na mojem računalniku.

Nato so mi priklopili telefon. In potem nisem mogla prevzemat telefonskih klicev in smo spet klicali naokrog, da je nekdo prišel to uredit. Ampak danes dobiti kje koga je bilo, kot da bi iskal šivanko v senu. Namreč, prišel je tudi nov direktor in vsi so k njemu hodili na neke spoznavne sestanke.

In ko je skoraj vse delalo kot bi moralo, smo šli na malico. :-)

Mentorica, ki so mi jo dodelili, je res super. Zjutraj me je predstavila vsem sodelavcem (itak sem si zapolnila samo par imen), mi na hitro razkazala podjetje (uradna predstavitev me namreč čaka jutri), vse razloži zelo lepo, tako da res nimam nobenih problemov. In po vrhu vsega me še hvali 100 na uro - pravi, da res hitro dojemam. Sicer so mi to že v prejšnji firmi rekli, ampak zdej je pa to že drugič in meni bo kmalu v glavo stopilo. :-)

V glavnem, mislim, da bom v tej službi zadovoljnja in mi bo čas hitro mineval. :-)

Novo leto

2011-01-01T18:25:00.004+01:00

Upam, da ste ga preživeli lepo. Sama ga bolje ne bi mogla. :-)

Ob 19h sva bila vabljena k sojamarjema, Urši in Tomažu na večerjo. Pojedli smo lazanjo, popili nekaj vina, malo podebatirali, potem pa smo se napotili proti Soriški planini, saj je bil naš plan sledeč: s turno opremo na vrh Lajnarja, počakati polnoč, ter nato smučati nazaj do parkirišča.

Dve leti nazaj smo izvedli podoben večer, le da je bil takrat cilj Koča na Zelenici in takrat smo si rekli, da bi lahko vsako leto preživeli podobno. Ampak lani nas je zafrknil sneg - ker ga ni bilo!

In tako je potem tudi bilo. 40 min hoje v breg, na vrhu pa razgled na vse strani. Noč je bila jasna, zvezd je bilo mali milijon, edino tete lune ni bilo nikjer. Sicer smo bili nekoliko prehitro na vrhu, ampak ker pretirano mrzlo ni bilo (tudi veter ni pihal), par minut počakati na polnoč sploh ni bilo težko. Ob polnoči se je z vseh strani začelo bliskati. Nekje malo prej, nekje malo kasneje - za tiste kasneje je Razbojnik ugotovil, da so verjetno nekoliko dlje iskali vžigalnike. :-)

Popili smo šampanjec, v zrak smo vrgli 2 seta raket, potem pa smučanje v temi. Nekaj časa mi je uspelo smučati kot prva, in ko sem se obrnila nazaj in občudovala 3 lučke, kako skačejo levo in desno.... Neprecenljivo in tako zelo romantično. :-)

Nato so se naše poti razšle. Midva sva šla kar domov, nekaj malega sva še prigriznila (saj sva s hojo v breg lazanjo pokurila), nato pa prijetno utrujena zaspala.

In kakšna je bila vaša silvestrska noč???

Vsem bralcem želim vse lepo v letu 2011!

Pri teti

2010-12-30T08:48:00.002+01:00

Včeraj po šihtu sva sedla v avto in se odpeljala v Žiri. Na obisk k teti in njeni družini. Razloga za tokratni obisk sta bila dva: odnesla sva vrečo, ki jo je za njih pustil božiček pod našo smrekico, ter Razbojniku se je pokvarila zadrga na gamaši, pa bi mu to popravila teta, ki je šivilja.

Okrog 18h so naju pričakali. Takoj sva bila postrežena s samimi dobrotami: piškoti, kruh, pa sadni kruh, pa narezek (mmmm, domače salame!!!), pa seveda kaj dobrega smo spili. :-)

Po nekaj pijačah s(m)o padli v različne debate - predvsem moška, midve s teto sva se pa le smejali. Ampak kljub vsem zapletom jezikov, sta se razumela in se strinjala o skoraj vsem. Če ne bi bila že odkrita, bi verjetno tudi toplo vodo odkrila.

Nekaj utrinkov, ko sem se nasmejala do solz:

Po Razbojnikovi razlagi delovanja Googla, pa čeprav sta oba prvič slišala za to zadevo, se stric obrne k teti:

Samo jst njega bolj razumem koker ti.

Jaz računalništvo razumem, ker to so samo enke in ničle. Ti pa osnov nimaš, pa pol ne štekaš.

Ženske se hitreje starate koker mi, moški. In zato moški hitreje izgubljamo.

Ne, res, ženske se hitreje starate...

Replika sestrične, ki hodi v 7. razred: Al ste pa vi skoz bolj otročji, pa se vam to sam zdi.

A greva gledat poni prasca. Mam obnovljenga... s Puhovim motorjem!

A s Puhovim motorjem...?!?

Ja, z Buhovim. Pejt, greva gledat.

Puh, se reče.

Ja, se zgodi, če se ti zapleta jezik. :-)

Sicer smo se smejali itak cel večer, samo so bile izjave v kontekstih, tako da jih ne bi pisala - mogoče se še zgornjim ne boste smejali, čeprav sem jaz parkrat skoraj s stola padla - zaradi izjav samih, ter ker sta zraven še tako lepo dirigirala pa tudi njuna obrazna mimika je bila izredno zanimiva. Predvsem v izredno težkih debatah. :-)

Večer je bil super, domov sva prišla enkrat sredi noči in zjutraj sem se komaj skobacala iz postelje. Še težja naloga pa je bila zbuditi Razbojnika. Ampak zdaj je tudi on že na poti v službo.

Aha, in gamaše še nimava. Jo bova dobila v naslednjih dneh... :-)

Šivanje II

2010-12-29T08:26:00.000+01:00

O tem, da se trudim šivat sem pisala že tule.

Takrat seveda nisem smela še povedat kaj šivam, ampak zdaj, ko sem obdarovala že vse prijateljice (no, ena še čaka na darilo, ampak mislim, da ni ravno redna bralka mojega bloga) z mojimi izdelki, vam pa lahko povem: ovitke za knjige!

Dekleta, upam, da so vam všeč in da jih boste z veseljem uporabljale.

Jaz sem se sicer zelo trudila, ampak mislim, da mi kak tečaj šivanja ne bi nič škodil. :-) Mogoče drugo leto.

Spet je pritisnil mraz

2010-12-27T08:38:00.002+01:00

Zjutraj, ko sem spet drgnila šipe pri avtu, mi je le-ta kazal zunanjo temperaturo -9°C. Po nekaj kilomentrih pa -7°C. V glavnem, danes je mrzlo.

Kakorkoli, zelo sem se namučila, da sem zdrgnila šipe na zunanji strani. In, ko sem končno sedela za volanom, sem ugotovila, da imam tudi v notranjosti ledene rože, tako da sem morala drgniti šipe še z notranje strani. :-(

Telih pa nisem zdrgnila, se bodo verjetno stopile kar same.

Razbojnikova nova igrača

2010-12-26T08:59:00.000+01:00

Razbojnik ima novo igračo. Makro obročke za fotoaparat. Naročil jih je po internetu in takoj ko jih je dobil, jih je bilo potrebno potestirat. Moja naloga je bila sicer držanje fleša, ampak potem sem pa par minut lahko tudi jaz testirala obročke. Slikala sem solni cvet.

Iz lepih kristalčkov je sestavljen...

Kako se je igral Razbojnik, pa lahko preverite tule. :-)

Picopeki

2010-12-25T16:47:00.001+01:00

V četrtek je imela prijateljica Polona rojstni dan.
Polona, še takole: VSE NAJBOLJŠE ZA ROJSTNI DAN!

Ja, kljub dodatnemu letu je še vedno gospa v pozni mladosti. :-)

Povabila nas je k sebi domov, kjer smo lahko pridobili nekaj picopeških izkušenj. Najprej si je vsak razvaljal testo, ki ga je sicer naredila Polonina mama (moram jo pohvaliti, saj je naredila res SUPER testo).

Poloni je šlo to najbolje od rok, Razbojnik pa se je nekaj jezil, ker mu ni šlo tako dobro kot Poloni. ;-)

Potem je sledil proces obložitve testa...

...nato pa hitro pred krušno peč, saj je bila vrsta pic, ki smo jih želeli speči, kar dolga.

Kakšna se nam je tudi ponesrečila: če ne že pri prestavljanju s krožnika, pa se je obrnila v peči. :-)

Ampak na koncu lačen ni bil nihče.

Naredili smo veliko vrst pic. Od klasičnih, do modernih. Imen si nismo izmišljevali - si jih bomo drugič. :-)

Imeli smo se super, peč je bila ravno prav ogreta, pice so bile okusne (seveda, saj si je vsak sestavil svojo po želji), žurka je uspela in upam, da jo bomo še kdaj ponovili.

p.s.

Tokratne slike so Polonine oz. z njenega fotoaparata. Slikal je namreč tisti, ki je imel fotoaparat pač v roki. :-)

Kava

2010-12-23T08:36:00.000+01:00

Ste si jo danes že privoščili?

Veliko ljudi s to opojno pijačo začenja dan. Nekateri so že prav odvisni od nje (oz. mislijo, da so odvisni).

Sama že kar dolgo namesto kave pijem črni čaj z mlekom. Kavo si sem ter tja (res zelo poredko) privoščim v kaki kavarnici, sicer pa je moja (jutranja) pijača kar črni čaj. In kave sploh ne pogrešam.

Kaj pa vas predrami zjutraj? :-)

Jebiga* in današnji dež

2010-12-22T14:14:00.005+01:00

...dež pada in pobira sneg... :-(

...premalo časa imam v tem norem decembru za šfiniširat vse zadeve, ki sem si jih zadala...

...dežuje in dežne kaplje topijo sneg... :-(

...spi se mi - verjetno zaradi dežja. Ali pa zračnega pritiska (al' pa česarkoli zaradi česar ponavadi jamrajo stare mame)...

...pa spet kaplja nekaj izpod neba. Namesto, da bi snežilo...

...včeraj sem se ostrigla... Končno! Po več kot pol leta... :-)

A sem danes že kaj pojamrala, da mi ta dež, ki trenutno pada, ni všeč? Prav zamori...

Eh, Jebiga*

Sj bo bolš.
Enkrat.

*slovenski film iz leta 2000.

Nov vžigalnik

2010-12-18T12:01:00.001+01:00

Imam nov vžigalnik. Kadilci se zdaj verjetno smejijo, ampak sama kot nekadilka zelo redko uporabljam to čudežno napravico. Mogoče na kakšnem kampiranju, sicer pa skorajda res ne.

Vem da ni tale vžigalnik nič posebnega. A o tem, zakaj sem ga kupila, spodaj. :-)

Kot sem že pisala, mi je pri avtu zamrznila ključavnica pri odprtini za dolivanje goriva. Avto pa sem kljub vsemu morala natankati. Car mi je sicer rekel, da mi je ključavnico odmrznil, zato sem se pač zapeljala na bencinski servis. Ampak, ko sem prišla tja, se je ponovila zgodba včerajšnjega jutra. Le da tokrat niti nisem spraševala če imajo sprej za odmrzovanje ključavnic, pač pa sem iz žepa potegnila vžigalnik in začela gret ključ - tako kot mi je naročil car. In potem mi je crknil vžigalnik. Jojjjj. Pa sem stopila v prodajalno in prosila za novega. In potem sem šla spet k avtu, ogrela ključ (ja, s tem se ravno ni za hvalit, ampak stala sem pod znakom, ki prepoveduje odprt ogenj in tuhtala kaj vse lahko gre v luft če ne bom previdna) in potem sem povsem enostavno vtaknila ključ v ključavnico in ga obrnila in sem lahko tankala. Jupi!

In tako sem natankala svojega jeklenega konjička. Zdaj tudi vem, kaj mi je storiti naslednjič, ko se mi bo to spet prepetilo. :-) Upam samo, da ne bom spet kaj takega delala pod oznako prepovedan odprt ogenj...

Načeloma se opozorilnih tabel kar držim, ampak danes se je pa res nisem. :-(

Zamrznjeno

2010-12-17T08:30:00.000+01:00

Včeraj popoldan je avto zajamral (zvočni signal se je oglasil in prižgala se je lučka za gorivo), da ga bo spet treba napolnit z bencinom. Ah ja, bom jutri, sem si rekla.

In potem se danes zjutraj res odpeljem na bencinski servis. Stopim iz avta, grem do odprtine za gorivo, vtaknem ključ, da bi jo odprla, pa niti ključa nisem mogla vtaknit v ključavnico, ker je bila le-ta zamrznjena.

Vseeno se malce pomatram in mi uspe ključ vtakniti v ključavnico. Jeeee. Samo kaj, ko je treba ključ še obrnit. To pa ni šlo. Khm. Nič, stopim v prodajalno in povprašam po spreju za odmrzovanje ključavnic. Ja, ga je pa ravno zmanjkalo pa še nismo dobili nove pošiljke. Ja, pol pa jst ne morem tankat...

Pa sem se vsedla v avto in odpeljala v službo.

In zdaj upam, da se mi bo uspelo pripeljati tudi nazaj domov. :-)

Kraljestvo živali

2010-12-16T08:36:00.000+01:00

Zbiram sličice "kraljestvo živali".

Skozi zgodovino so album sicer že večkrat spremenili, ampak bistvo ostaja nespremenjeno: vanj dodajaš sličice, ki jih dobiš v malih čokoladicah. Na sličicah so živali in ko najdeš pravo mesto sličice v albumu, imaš zraven še kratek opis živali.

In ko je album poln? Dobiš nagrado: ~~veliko~~ ogromno škatlo, polno sladkarij. Carica sicer pravi, da škatla ni tako zelo velika, a sama se dobro spominjam, kako ogromna je bila, ko sem jo dobila kot otrok - ja, ene par teh albumov smo pri naši familiji že zbrali. :-)

Tokrat mi manjka še 5 sličic. Potem pa bom poslala zadnjo stran na Kraš (včasih je bilo potrebno poslati cel album, in na vsako sličico so naredili kraco in ga nato vrnili, zdaj pa je potrebno poslati le stran, kjer so zbrani robovi vseh sličic),...

...ter v zameno za pridnost dobila veeellliiiikkkkoooo škatlo samih dobrot. Komaj čakam!

In mogoče bom potem kupila nov album, saj se mi je v času zbiranja nabralo tudi veliko podvojenih sličic. :-)

-13°C

2010-12-14T08:50:00.001+01:00

Tako temperaturo mi je pokazal avto zjutraj.

A ste normalni?! Kakšen mraz?!?!?!????!!!!???

Ampak zdaj sonček že lepo sije in prav lepo zgleda zunaj, samo nosu si pa še vedno ne upam pomolit skozi okno, kaj šele da bi šla ven iz stavbe. :-)

Pogled iz pisarne na okoliške hribe je danes tak:

Skorajda ni več snega na Storžiču. :-(

Ampak hribi v daljavi pa so še nekoliko beli. :-)

Lep in uspešen torek vam želim!

Lepa nedelja je bila

2010-12-13T08:36:00.001+01:00

Že sobota je bila luštna (spanje, kavica s sestro (no ja, jaz ne pijem kave pač pa čaj), nakupovalni sprehod s sestro, kosilo, film(i), spanje), ampak nedelja je bila pa še bolj.

Vstajanje, kavica (čaj), zunaj pa lepo vreme. Tako sta se car in carica odločila, da bosta šla ven in da ne vesta kdaj bo kosilo. Ni panike, saj smo Razbojnik, sestra in jaz dovolj stari, da posrkbimo sami zase. In ker je december, bi bilo potrebno iti tudi v kitajsko restavracijo na kosilo, ker decembra ponavadi ob računu podarijo še koledar. In če ga imamo zadnjih nekaj let vsako leto, je tudi letos potrebno nadaljevati s tako tradicijo. Pa smo bili hitro dogovorjeni.

Hrana kot vedno odlična, družba prav tako, ob računu in koledarju pa smo tokrat prejeli še 2 svileni rutki:

Potem pa k sestri na kuhano vino (ker se nam v Ljubljano ni dalo, saj smo se po kosilu vsi bolj kotalili kot hodili), kjer smo popoldan preživeli ob igranju različnih iger: remi, domine, človek ne jezi se, mikado.

Kako te ta mikado zaposli. In kako smo vsi gledali, komu se palčka premakne, komu ne. Oooo, smo se kar dolgo zasedeli in igrali.

Potem pa domov, pogledat še en film in vikend je minil.

Taka, lepa, zabušantska nedelja. V bistvu cel vikend. Ampak sem ter tja tudi tak vikend paše.

p.s.

Tokratne fotke so spet posnete kar z mobitelom. Sej se bom navadla fotoaprat nosit s sabo. Upam, da kmalu. :-)

Hvala za vijolice

2010-12-09T08:58:00.003+01:00

Z današnjim zapisom bodo še vsi tisti, ki me do sedaj niso imeli za čudno, verjetno izjavili: "Ti si čudna!" :P

Ne morem si pomagat, ampak tale pesem me spravi v dobro voljo. Taka hudomušna je (dokler se kaj takega ne zgodi tebi). Naj tudi vam prinese nasmešek na obraz. :-)

Lep dan, v čakanju na snežinke, vam želim.

Vsak car ima carico

2010-12-08T08:09:00.000+01:00

In tako jo ima tudi moj oči. Ja, moja mami je prava carica.

Super kuha, rada peče, njene slaščice ponavadi izginejo s svetlobno hitrostjo. Zdaj, ko se aktivno pripravlja še na upokojitev, pa si dopoldneve krajša s peko slaščic, ki jih bomo pojedli v tem veselem Decembru.

In včeraj dopoldan se je vrgla v piškote.

Ko sem prišla domov, sem na mizi zagledala 2 škatli lepih piškotov. Seveda sem jih morala nekaj takoj zmazat in podat svoje strokovno mnenje, ki se glasi: so zelo okusni. :-)

Raje se ne vprašam, kako dolgo je to vse skupaj pekla in krasila. Ampak kot rečeno: aktivno se pripravlja na penzijo, tako da malce vaje ne škodi.

In, mami, s čim nas boš presenetila danes? :-)

Veseli december

2010-12-07T14:01:00.000+01:00

Sneg, lučke, razni okraski... Vse skupaj nas opozarja, da smo zakorakali v veseli december. :-)

Ta dva snežaka me pozdravita v menzi, kamor skočim na malico.

Sta simpatična, ne?! ;-)

Sv. Miklavž

2010-12-06T08:19:00.000+01:00

Danes ponoči je hodil naokoli prvi dobri mož in pridnim puščal darila. Pri nas smo bili zgleda vsi zelo pridni, saj se je na mizi v kuhinji nabralo kar precej daril. :-)

Pri Razbojniku pa sva dobila darila že včeraj zvečer, ker na današnji popoldan ne bova mogla it pogledat, s čim naju je obdaril.

Še k starim mamam in atom bo treba it pogledat, če/kaj nam je tam pustil. :-)

...ker očitno sem bila res pridna celo leto!

Prvi turnosmučarski podvig te sezone

2010-12-05T19:23:00.001+01:00

Pa je padel. Prvič v letošnji zimski sezoni: Blegoš. :-)

Težko smo že čakali lepo vremensko napoved. Ko sem jo končno slišala, še vedno nisem povsem verjela vanjo, zato sem še v soboto zvečer razlagala Razbojniku: "Če bo jutri zjutraj kaj padalo, jaz ne grem zraven!" Pa je bil njegov odgovor le: "Ne bo nič padalo!" :-)

Že v četrtek je namreč določil, da bo otvoritvena tura letos na Blegoš. Takoj je bila za, da se nama pridruži sojamarka Urša; v soboto zvečer, pa se je opogumil še sojamar Nace, potem pa je še Uršin mož (ki je prav tako jamar) potrdil svojo prisotnost. Super, več nas je, bolj bo veselo.

In smo šli. Zbor ob osmih v bližnjem kafiču, potem smo se peljali še do Naceta, da je avto pustil doma, potem pa do izhodišča. Tam, kjer ponavadi parkiramo smo komaj še dobili prostorčka. Ampak smo ju. Potem pa opremo nase, in gremo. Lepo po potki, v gosjem redu, v zasneženo idilo.

Eni so hodili malo hitreje, zato jih pač ni na vseh slikah. :-)

Vmes smo skoraj vsi še malo slikali...

Enkrat so me velikodušno počakali (no ja, saj nisem preveč zaostajala. Ampak kak deci koncidije bo pa še treba dobit. Pol bo pa bolš, obljubim!) :-) in sem izkoristila trenutek in ujela vse štiri:

Potem pa so nas kmalu pozdravili sončni žarki, ki so se obljubljali že od jutranje kavice.

Še par korakov in bili smo pri koči. Skok v kočo na dober čaj, pivo pa je bilo verjetno okusno tako kot ponavadi. :-) In nato na vrh.

Pod vrhom je začelo grdo pihat, tako da smo se po osvojitvi vrha hitro uredili za smučanje v dolino. Ko smo bili zopet v gozdu, vetra nismo več čutili in začela se je prava poezija. Snega koker 'češ, pa še ful mehak, brez kakršnekoli skorjice. O, kako bi mi bilo žal, če ne bi šla.

Samo stegna so me vedno bolj pekla (ja ja, sej vem, da smo spet pri kondiciji :-) ), tako da sem se sem ter tja ustavila samo zato, da sem malo spočila noge.

Prehitro smo bili v dolini, kjer nas je že čakal pešak Tomaž (on zaenkrat smuča le po smučiščih, ampak verjetno bo tudi njega zagrabilo in si bo kupil turnosmučarsko opremo), ki je sestopil po isti poti kot smo šli gor. Tomaž je nato Razbojnika odpeljal nekaj ovinkov višje po avto. Potem pa hitro preoblačenje in proti super kosilu.

Tam pa smo ugotavljali, da je bila tura super, in da komaj čakamo na naslednji lep dan! :-)